Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje
SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje
Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli

Dragonfly · Objavljeno: 01 Feb 2008 13:48

Po smrti je telo samo še prazna lupina - delajte z njim temu primerno... Človek, to kar je in kar je bil - ta ostane - v našem spominu...
_________________
Hvala za p(r)ozornost... Elvis has left the building

http://r.yuwie.com/boyfoto

Andrej · Objavljeno: 01 Feb 2008 15:27

Prižiganje svečk je simbolno dejanje. Materializacija spomina.

Inabella, saj vem, kamen je le kamen. Kar je človek v svojem življenju zapustil, tega ni v kamnu, tega ni v svečkah, tega tudi ni v bohotnem cvetju na grobovih. Če je bog, VE, kaj je bilo v duši minulega dobro in kaj ne. Onostranstva se pač ne da materializirati niti s plamenčki, cvetjem ali z velikanskimi kamni.

Tradicija nam veleva, kaj naj počnemo. Počnimo to, saj ni tako hudo. Pri tem si pa lahko mislimo SVOJE.

Hvala kobilici, hvala inabelli za branje in komentar!
_________________
Andrej

mah · Objavljeno: 01 Feb 2008 18:03

ni nujno, da je sploh spomin.
lahko je samo gesta..
velikokrat v službi prižgem svečo.. zato jih imam.. žal.. zginevajo prehitro..
_________________
"nihče ne bo vedel, kako ga je strah, ne kaj je zapisal s stopinjami v prah"

5er · Gost

Andrej je napisal...poleg ostalega...

Andrej · Objavljeno: 03 Feb 2008 13:21

Mah,
plamenček nas spominja na to, da živimo. V njem je vse polno simbolike.
Prižgemo ga včasih zase, včasih za druge. Trepetanje, svetloba, to je drobceno življenje...

Hvala ti ta komentar!
_________________
Andrej

Andrej · Objavljeno: 21 Feb 2008 21:43

Danes, 21.februarja 2008 smo v tovarni Vega spolirali zadnjo lečo.
Pa saj sploh ni bila leča, bilo je le še neznatno sferno zrcalce...
Nikoli več.
Stroji so pod kozolcem v Podpeči, steklo je v smetnjaku, znanje se je razčefedralo med vrtalne stroje, punktirne varilne aparate, požrli so ga šraufencigarji, sfrlelo je na kitajsko...

Davnega leta 1949, kmalu po vojni so se vrli komunistični veljaki odločili, da ustanovijo optično tovarno. Med nemškimi vojnimi ujetniki jih je bilo namreč nekaj, ki so se na te reči hudo dobro spoznali. Bili so pripravljeni sodelovati. To so bili zelo skromni, vendar smeli začetki. Tam, na začetku Tržaške ceste, nasproti Viške občine so v nekih zasilnih prostorih začeli z delom. Temu se je trakrat reklo »TOS« (tovarna optike in steklopihaštva).
Ha, tistega leta sem se čisto slučajno rodil tudi jaz.
Da bi steklo ne bilo užaljeno, so vzporedno z lečami pričeli tudi s steklopihaštvom. Specializirali so se na laboratorijsko opremo: saj veste, epruvetke, menzure, pipete in podobna ropotija...
Zadeva je rasla in bila očitno hudo zanimiva. Velikodušna Jugovina je dala denar in na Kotnikovi ulici je zrasla čudovita stavba. Napolnili so vseh 6 nadstropij s kletjo vred. Nakupili so stroje, zaposlili kopico pridnih delavcev, na dvorišču pa postavili barake in v njih postavili pravo pravcato šolo. Šolo za Optike in Steklopihače. Nadebudni učenci so v njej lahko pridobili poklicno izobrazbo, le tri leta so morali zmrzovati v slabo zakurjenih učilnicah in na praksi biksati parket v novozgrajeni palači. Najprej so ji rekli »Inštitut Jurij Vega«, da bi bolj kunštno izgledalo, kasneje pa je od tega ostala samo »Tovarna Vega«.
Uf, kaj vse je šlo skozi, silni fiziki, čisto pravi matematiki, kunštni konstrukterji optičnih sistemov, eden od njih je bil celo avtor objektiva, ki je skupaj s kamero Hasselblad letel na LUNO! Ja, niso bili kar tako...
Takrat enkrat, no ja precej točno sredi decembra 1969, se pravi 20 let po ustanovitvi sem se jim pridružil tudi jaz.
To je bil čas energetske potrate. Ta frdamana Vega je v svoji vehemenci in čudni mrzlici po kurjenju nafte pogruntala, da bi bilo fino, če prične izdelovati oljne regulatorje za tiste vsem malo starejšim dobro znane oljne peči. Pa je prišla energetska kriza in zadeva je šla po zlu. Tudi sam sem bil tega posla deležen s tem, da sem jih prav fajn slišal, ker sem kot vhodni kontrolor spregledal napako na odlitkih, ki so jih na tone pošiljali iz livarne LTH v Škofji Loki. Malo sem se posekiral, potem je šlo pa vse na smeti. Haha, ne zaradi mene, pač pa zaradi predragega kurilnega olja. Emo iz Celja ki je bil naš največji kupec je ustavil proizvodnjo in nas dal na čevelj... Jebiga.
Saj res, tam okoli leta 71, ko sem se odpravljal k soldatom v Niš, je Vego pohrustala Iskra.
Pod njenim okriljem se je dalo kar fletno delati, saj je bilo vse »naše«. Pa tudi to ni moglo dolgo trajati.
Ko sem pošvedral vojaške čevlje, sem se vrnil v svojo ljubljeno Vego. Vtaknili so me v tehnološki oddelek. Ha, tam sem se izživljal s postavljanjem normativov, pisal postopke in skrajno užival v svoji ustvarjalnosti. Pošiljali so me na sejme v Švico, letel sem v Beograd in se imel skrajno fajn. Za znamenito nemško firmo Prontor Werke smo sestavljali zaklope za avtomatske fotoaparate (bili so sosedje velike Leice) in tu sem bil glavni, dokler nismo postali predragi in so vse skupaj preselili nekam v Azijo (ŽE TAKRAT!).
Nekega lepega majskega dopoldneva me pokliče direktor in mi postavi zelo preprosto vprašanje: »A si za to?«. Ne da bi vedel, za kaj gre, sem odgovoril: »Ja...«.
Vedno sem bil namreč za kako neumnost...
Naslednji dan sem dobil svojo pisarno in prevzel vodenje oddelka Optika, ki je takrat štela okoli 100 delavcev. Pravi direktor. Pojma nisem imel, za kaj gre.
To je bilo daljnega leta 1976.
Kaj vse sem dal skozi... Nekajkrat sem celo videl edini izhod skozi okno šestega nadstropja, pa sem si k sreči premislil. Pred partijskim komitejem sem se moral zagovarjati, zakaj neka proizvodnja leč za velikega kupca Karl Zeiss iz takratne Vzhodne Nemčije ne steče, medtem ko so se tehnologi, vzgojeni še pod Hannemanom (nemški vojni ujetnik), varno poskrili.
To so bili zelo pomembni klirinški posli! Ni ga bilo za srat!
Pa je tudi to minilo.
Nakupili smo nove stroje, postorili to in ono, povečali produktivnost za nekajkrat. Imel sem občutek, da mi kar gre. Tudi naučil sem se veliko novega.
Leta so tekla, vodstva so se menjala. Previharil sem kopico viharjev.
Iz Kotnikove smo se morali preseliti v Stegne. Garal sem, kot črna živina. Vlačil stroje, jih postavljal, priklapljal, zaganjal, vlačil gore orodij, materialov, mučil sem se in trudil. Pa je kar šlo! Bilo je to meseca novembra 1991.
Lepo smo si uredili nove prostore. Veselje je bilo delati.
Pa ti pride, kot strela z jasnega Kitajc.
Danes, 21.februarja 2008 smo v mojem dosedanjem oddelku Optika spolirali zadnjo lečko.
Saj sploh ni bila lečka, bilo je nedolžno majceno sferno zrcalce. Jutri odklopim še zadnja dva strojčka in ju pošljem pod kozolec v Podpeč.
Naslednji teden pričnem z delom na svojem novem – starem delovnem mestu. Tam sem davnega leta 1969 začel - vhodna kontrola ... Pregledoval bom kitajske leče.

_________________
Andrej

Kobilica · Objavljeno: 21 Feb 2008 22:30

Andrej...

takšnih zgodb je bilo v polpeteklem času na žalost veliko in še se dogajajo.
KO pogledaš skozi takšno lečo, je težko kaj videti ker se vse rosi.

A , narava še vedno čaka na posnetke, ki jih brez leče ni mogoče videti, kljub digitalni krami. Tako pač je.... da človek grunta vse na novo, a narava ostaja vedno ista in večna. Svetloba se ne moti- nikoli.

Najbrž tako mora biti, vprašanje je samo, ali je to prav ???

P.S. Kljub temu da digitalije že krepko strašijo po trgovinah, jaz svoje Practike in Canona (oboje na krepko klasiko) ne dam. Za tisto, kar želim fotografirati
ne zamenjam z ničemer. Lahko pa da sem starokopiten- a briga me.

Kobilica Cool

_________________
Kobilica do groba- a do groba je še daleč
http://califerae.blog.siol.net/

Andrej · Objavljeno: 21 Feb 2008 22:36

Kobilica,
Tudi mene vedno spremlja klasični Canon A1.
Še lani pa sem prisegal na Yashico Mat 124G medium format...
kaj čmo, malo smo za cajtom.
_________________
Andrej

mah · Objavljeno: 22 Feb 2008 09:28

Andrej.. nimam kaj dodat.
mislim, mislim.. saj veš.
_________________
"nihče ne bo vedel, kako ga je strah, ne kaj je zapisal s stopinjami v prah"

Andrej · Objavljeno: 04 Mar 2008 22:37

Elma

No, pa se je zgodilo. Pričel sem z delom na svojem novem – starem delovnem mestu. Saj vem, da vas ne zanima, kako zgleda, pa moram to vseeno zapisati. Preveč me vse skupaj žulji.

Majčkena sobica s tremi mizami, štirimi zaposlenimi, ogromno staro leseno omaro, goro razmetanih fasciklov, pokvarjenim radiatorjem, in tremi stoli. Jaz namreč nimam svojega, da ne govorim o kakem predalu, kamor bi lahko pospravil svoje stvari. Nikjer ni obešalnika, kamor bi si obesil bundo, vržem jo kar preko fasciklov in tako sproti brišem prah. Od okna, tam pod 5 meterskim pločevinastim stropom mrzlo piha, da me zebe, kot cucka. Ves čas sem oblečen v debel podložen brezrokavnik. Sodelavcu smrdi iz ust pa si ne morem kaj dosti pomagati, saj je premalo prostora, da bi se mu umaknil na "varno" razdaljo.
Električni radiator greje, ne greje, greje, ne greje... Vrata v ledeno, neogrevano skladišče so odprta, zaprta, odprta, zaprta... V kotu te sobice se s stropa spušča debela strešna odtočna pločevinasta cev, po šivu počena... Danes sem gledal, kako po njej na zunanji strani veselo odteka deževnica. Kadar bo kak silen naliv, ko odtoki ne bodo požirali, bo vse skupaj poplavilo. Takoj zraven te imenitne pločevinaste pokveke stoji računalniški monitor, ki komaj čaka, da ga zalije curek. Rad bi namreč veselo "cvrknil"...
Vhod v stavbo - skladišče vodi skozi žensko ali pa - po izbiri - moško stranišče. Prav bedasto izgleda, ko se mi med otresanjem in ožemanjem tiča za hrbtom sprehodi cigaretnega dima željna skupinica klepetavih babnic, ali pa obratno, ko dedci, ki uberemo bližnjico, prisluhnemo prdenju v ženskem stranišču. Jebemti...
Hm, ja, verjemite, prav milo se mi je storilo danes ob spominu na tisto davno toplo zakurjeno pisarnico v leseni baraki na dvorišču veličastne stavbe in kasneje na čudovito novo delavnico, ki so mi jo predelali iz moškega stranišča, tistega davnega leta 1970. Vse je bilo v ploščicah, imel sem svojo mizo in celo svoj stol! Radiator je bil nesramno velik in neskončno topel. Okna so tesnila in od nikoder ni nič pihalo. Pomislite, imel sem celo obešalnik, da sem lahko nanj obesil svoje cunje!!! Kakšno razkošje!
Da bi prosim, nikar ne mislili, da lažem! Ne, vse to je čisto res! Sem ter tja pomislim, da so to le nore sanje.
Dva dni sem zdaj v tej luknji. Zdržim tja do desetih, nato pobegnem na malico, od tu pa po službenih opravkih v neko majhno delavnico, ki smo jo postavili ob selitvi v neko privatno hišo. V njej imamo montažo objektivov, steklarsko delavnico in majčken optični laboratorij. V matični stavbi je namreč zmanjkalo prostora. Iz te delavnice so me izrinili, saj je premajhna za dva šefa. Tam je toplo, imam svoj stol, celo obešalnik in nikomur ne smrdi iz ust. Dekleta mi skuhajo kavico.
Tam sem tudi v omaro pospravil svoje stvari, saj veste, z leti se marsikaj nabere.
Pa kaj, ko je treba it nazaj v tisti hladilnik. Potem ves čas pogledujem na uro in komaj čakam, da je konec šihta.
In o meni pravijo, da sem ostal edini strokovnjak za optiko v firmi? No ja, hvala lepa za tako čast!
_________________
Andrej

mah · Objavljeno: 05 Mar 2008 03:43

veš kaj.
strašno rada te berem.. imaš takšno zaporedno polaganje besed, ki mi paše.
le tukaj si me zataknil z vsebino, ker mi je hudo zate.
ja.
to sem hotela pravzaprav povedati.
_________________
"nihče ne bo vedel, kako ga je strah, ne kaj je zapisal s stopinjami v prah"

inabella · Objavljeno: 05 Mar 2008 10:07

Morm napisat Prokleta zarukana država...škoda besed....
vse pove beseda zadnji.
_________________
množica jo je objela...samota je telo zajela...kot metulj v nebo je odletela...sama

Kobilica · Objavljeno: 05 Mar 2008 16:33

Andrej...

Bogastvo znanja, ki je v tebi ne more izginiti nikamor. Krasno ga znaš uporabiti pri lovljenju svetlobe...

a s službami je tako, da jih moramo v življenju iskati na novo in vedno znova...
in svoje mesto kamor polagamo svoje izkušnje

Kobilica Cool

_________________
Kobilica do groba- a do groba je še daleč
http://califerae.blog.siol.net/

Andrej · Objavljeno: 05 Mar 2008 21:07

Hvala vam moji dragi, za komentarje!
_________________
Andrej

Andrej · Objavljeno: 20 Mar 2008 20:30

Misel pa tiho prestopi bregove

Nič ni slišati...

Le sam čutim težko šumeče bučanje v svoji glavi. Kot tisto globoko, temno rjavo obarvano donenje zvonov mogočne katedrale. Nenavaden akord, rojen iz resonance divje plešočih zvončkov, vendar njihovih najnižjih harmonskih frekvenc. Oglašajo se drug za drugim, se prehitevajo, dohajajo, spet vračajo, se vrtijo okoli osi in tolčejo v nekem nenapisanem ritmu... To bobnenje traja in traja... Ves čas se ponavlja, težko mu sledim, v hrupu iščem tisto pravo melodijo misli... Bučanje je premočno, ne slišim več svojih misli. Glasno spregovorim, da preglasim hrup in ta prekleti kaos. Obupujem, saj gre naglas prepočasi... Ne premaknem se z mrtve točke. Rešitev je predaleč. Misel bi bila hitrejša, saj pravijo, da je nekdo hiter, kot misel...
Ta pa besno razjeda bregove...

Kako je to prijetno...

Sanjarim, misli mi plavajo v meglicah belega šuma.
Saj veste, kaj je to. Prisluhnite vetru, ki pihne skozi krošnje košatih borovcev. Tisti: šššššššššššššš..., ko se ne sliši nič določenega, pa se vendarle sliši. Misli se vpletajo v ta šum, kot čipke z domišljijskim vzorcem. Prijetne vijuge se sem ter tja ponavljajo in tiste najlepše preskočijo v srce. Vzamejo dih in pospešijo utrip. Pa se spet umirijo. Nič ne iščejo, le nežno plavajo in se odbijajo od bregov, kot valčki rahlo vzburjene vodne gladine. Lahko bi trajalo večno.
Misli pa nežno pljuskajo čez bregove...

Težek dan, utrujen večer...

Bežim k branju. Urejene, zapisane misli. Preberem vrstico, stavek... Ne sledim. Preberem še enkrat, pa spet in spet... Misel mi uhaja v slutnjo, strah jo preganja, ne dovoli, da bi mu ušla. Spet berem, se prisilim, slutnjo potisnem v kot. Zdaj branje končno steče. Slutnja se zbudi. Preberem celo stran in se zalotim, da nisem sledil. Odložim knjigo, buljim v ekran televizorja, poslušam in ničesar ne razumem. Zdrznem se, spet ta prekleta slutnja, spet ta strah...
Misel se obupana vzpenja k bregovom...

Grem spat...

Ležim v temi in buljim v prazno. Slutnja mi ne pusti spati. Misel bega od brega do brega, utruja težko glavo, kipi in nori. Obrnem se. Zebe me v noge. Stisnem se k sebi, kot embrio in se poskušam ogreti. Misel se bori z mrzlimi nogami, s slutnjo in prekipeva.
Počasi utihne. Slutnja izgine, pa saj se tega niti ne zavedam. Zaspim.
Misel se preseli v sanje. Postane neresnična...
V tišini prestopi bregove in se razlije v neskončnost...

Nov dan...

_________________
Andrej

Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli

Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje
SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje
Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli