Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje
SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje
Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli

Andrej

makaronov narastek

danes boš svojemu dragemu možičku skuhala kosilce po temle receptu:
v lonec natočiš vode, ki jo lahko že prej malo pogreješ, saj nič ne škodi, bo prej zavrela. dodaš dva ščepca soli, saj veš, koliko je to in če si imela mokre rokce in so se ti zrnca soli prilepila na prstke, jih komot splakneš v pristavljeni vodici. malo laka nič ne škodi, saj boš makarone po kuhanju seveda odcedila...
tako. a si že? greva naprej...
ja zakaj pa nisi prižgala štedilnika? a misliš, da bo voda kar tako zavrela? ta bi bila pa dobra. makarone v mlačno vodo, hja, tri dni jih lahko takole kuhaš, pa bodo še vedno trdi!
no, vidiš, saj znaš... zdaj pa počakaj, da vodica zavre. prej bo, če pokriješ lonec s pokrovko. midva bi skupaj skuhala čudesa, tako dobro ti gre od rok!
nekaj poskakuje... to bo najbrž pokrovka... pusti zdaj računalnik pri miru in se posveti svojim makarončkom!
natresi makarončke v vrelo vodo. ja madona, prej moraš sneti pokrovko, saj gre vse po tleh!
a vidiš, pena ti gre čez rob! (bemti ga serje...) zmanjšaj ogenj! Preveeeeeeč, kdo bo pa vse to pojedel? ja kaj češ zdaj, ven se jih ne da pobrati. skuhaj pa bodo še za jutri, al boš pa sama vse pojedla. aja? od tod tvoje kilce?
ja, pokrovko povezni nazaj na posodo pa ne pokrij popolnoma, malo reže naj ostane, da ne bo kipelo.
no, ta čas, ko se tole kuha, naribaj sir. najboljši je ementaler, tisti z velikimi luknjami, le lukenj naj ne bo preveč, da bo sira kaj ostalo. a kako ga naribaš? ja tam, v spodnjem predalu imaš ribeženj, pa pazi na nohte, možiček jih najbrž ne grize tako, kot ti. v ta namen ima svoje...
si kupila kislo smetano? nisi? ja kaj čva pa zdaj?
če boš pustila makarone na štedilniku in šla medtem v trgovino po smetano, boš ob povratku našla eno sčofodrano čobodro... počakaj, da se makaroni skuhajo, potlej pa hitro teci! mimogrede kupi še jajca, saj tudi teh nimaš več v hladilniku. za narastek pa rabiš vsaj enega na osebo!
evo, tačas, ko sva takole fletno klepetala, so se makarončki skuhali. ne smejo biti premehki, taki al dente, kot pravijo lahi, so najboljši!
no, pa jih odlij. ja a nimaš nobenega rešeta? saj ti bodo vsi ušli v kanalizacijo!
zdaj pa hitro teci in glej, da se mi ne zaklepetaš s kakšno sosedo, menda ne misliš kuhat tja do petih?
30 min
30 min
a si že nazaj? ja seveda, vrsta, pa drobiža ni imel, pa teto Kunigundo si srečala, pa Lojzek je zbolel, pa Fric je umrl... kdaj bo pa pogreb?
en lonček kisle smetane stresi v manjšo posodo,b brez lončka seveda, ubij notri jajčka, majčkeno posoli in dobro premešaj. ja pa ne z lupinami vred, kje si pa še to videla? lupine niso za jest!
imaš kaj slanine? nič hudega, če je že malo plesniva, ta zeleno obreži, kar je pa vmes dobrega, pa nareži na majčkene koščke.
imaš kakšno posodo, ki vzdrži pečico? ja saj res, pečico vklopi in jo nastavi tja na okoli 180, saj veš, koliko je to: 100, da zavre voda in 80, da se zapeče.
fino! do 100 si se naučila že zadnjič, ko sva se učila kuhati jajca v trdo...
neeee, v lupini se pa jajc ne peče.
ja zakaj si pa plesnivost pojedla? aja, namesto antibiotikov? ti že veš...
tiste rezinice slaninice zdaj lepo zloži na dno posode, dodaj nekaj kapljic olivnega oljčka, čez pa stresi polovico makaronov.
no, zdaj pa čez to potresi polovico naribanega sira, pa preostale makarone. vse to prelij z mešanico kisle smetane in jajc brez lupine in vtakni v pečico. zdi se mi pomembno povdariti, da tega ne smeš zmešati... uf še dobro, da sem ti povedal, saj si pravkar brkljala za kuhalnico... zdaj greš lahko spet za kakšno urco k računalniku in pogledaš, če ti je ljubček kaj pisal, pa po blogu se lahko sprehodiš, pa karte lahko vržeš...
kaj pa se smodi? a si pozabila, da kuhaš? poglej, kaj delaš, malo je manjkalo, pa bi se zažgalo! boš rekla možeku, da ni zažgano, ampak malo bolj zapečeno...

zdaj pa bežim, da ne bom jaz kaj kriv...
dober tek!
_________________
Andrej

Andrej

osebe:

r……………………..roka
d…………………….desna
l……………………..leva
g…………………….glava
n…………………….noga
m……………………moja
nj…………………….njena

m in nj g se pomikata po ozki poti druga ob drugi. obračata se naokoli in občudujeta prelep razgled. drevje je pravkar ozelenelo, pomlad je v zraku, diši po topli vlagi…
v r držita pohodniški palici, pot je strma in pomagata si z njimi pri lovljenju ravnotežja. njune n to že nekaj časa rabijo, saj nista več čisto mlada. oči m g se večkrat zazrejo v nj. sem in tja rečeta kakšno besedo. r se oklepajo ročajev palic in so nemirne. pogledujejo k sosednjim r in čakajo… m d r je najbliže nj l r. poskuša se ji približati. spomin ji vzbuja željo po dotiku. zaposlena je z držanjem palice. pot ni več tako strma, palico odda l r. zdaj nima kaj početi. vtakne se v žep. tu mrzlično brska po drobižu in misli na nj l r. pogleda ven, se ozre nanjo, zakrili po zraku, popraska za ušesom m g, poboža rožico in se vrne v žep. g nekaj govorita. m g je precej glasna, besede se ji zapletajo, rada bi bila prikupna… nj r se trdno držita ročajev palic.
g razmišlja in se spominja dotikov. ve, da ima nj r nežne in mehke prstke. včasih so topli, včasih hladni… takrat bi jih najraje ogrel, saj njemu vedno žarijo . pogosto zadrhtijo. ko jih včasih poskuša prijeti, ima občutek, da se mu izogibajo… malo neodločno, pa vendar. nikdar se mu ne prepustijo.
gledal jih je, ko so zajemale vodo iz studenca. m r so zavidale vodi, da jih lahko hladi…
zgodilo se je že, da je v nj r začutil droben krč… ko je nj g neprijetno, potegne svojo r iz m in si da opravka drugje. m r se takrat žalostno umakne. najraje se skrije spet v žep, ali pa poišče škatlico cigaret in vžigalnik, pa si potem s pomočjo l r v g prižge čik. palice tačas nosijo pazduhe.
m g posluša ritem nj n in pomikanja palic po ozki stezi. ušesa v g štejejo listje na poti. nanese, da g spregovorita o nečem m in nj r nerazumljivega. takrat se dotakneta in si izmenjata ročni misli. navadno sta topli, prijazni.
g pripeljeta m in nj n na cilj. tam je klopca, miza, prinesejo pijačo. m r je hudo nemirna. ne ve, kaj bi s sabo. ko se ne vidi drugih g, najde nj n in jo prime za koleno, ga poboža. nj r neodločno posreduje. m r se umakne in seže po pijačo. ponese jo h g. ni se še zgodilo, da bi nj r poiskala m… m g je zato žalostna.
ob slovesu m r objamejo njeno telo. m g poljubi nj g… ja tudi na usta. telesi se dotakneta, nj r in m r ne vedo, kaj bi s sabo… držijo ključe, odklepajo vrata, primejo volan in peljejo g domov… tu so potem že… roke, noge, glave, moje… njene so daleč…
_________________
Andrej

mah · Objavljeno: 01 Jun 2008 04:16

saj pravim:
še vedno mi manjka pri vsem tem s.
_________________
"nihče ne bo vedel, kako ga je strah, ne kaj je zapisal s stopinjami v prah"

Andrej · Objavljeno: 01 Jun 2008 21:43

Srce je to zgodbo napisalo...[/b]
_________________
Andrej

Andrej · Objavljeno: 09 Jun 2008 19:36

PREPOVED POLETOV

Danes je en prav poseben dan. A čutite brenčanje v glavah? Jaz ga čutim. prihaja iz neke nenavadne smeri. Tam nekje od pleše JP se širi vstrajno v vse smeri. Ptiči imajo čutila, ki bi jim jih lahko ljudje zavidali. Pravkar sem bil na balkonu s čikom v roki in sem se začuden oziral tja k izvoru tega nenavadnega brenčanja. Na drevesu sredi travnika sem opazil vrano, ki si ni upala poleteti. Ob tem času navadno vse letijo tja nekam, kjer ponoči spijo, ne, ta pa nikamor. čepela je na veji in se ozirala prav tja, kamor sem se oziral jaz. Najbrž je slišala za prepoved letenja, pa jo je strah, da bi se izpostavljala stingerjem in drugim fračam dolgega dosega. Ja, pa ne samo vrane, tudi vrabci se danes večinoma sprehajajo po tleh. Na mojem vrtu na hitro pobrskajo med solato, nato pa se strmo dvignejo proti strešnikom, kjer imajo svoje gnezdo, da nahranijo svoj nebogljen zarod.

Naj za trenutek utihnem, saj v zraku slišim nenavaden šum. Strah me je...
Takih letal ni veliko, osvetljenih, kot božično drevesce, prava vaba za frače vseh kalibrov...
Izgleda, da je to tisto, kar nas plaši.

Uf, če pomislim, kako so zdajle vsi tisti kanoni ob pleši JP nervozni, uprti so v PRAZNO nebo in iščejo nebogljena krilca komarjev, ki bi se pomotoma znašli na poti tega velikega vele... kaj že?

Danes popoldne, ko sem imel po službi malo časa in sem sedel k svojemu pivcu v bližnjem bifeju, sem v cvetličnem koritu zagledal dva čmrlja. Prvi je veselo krožil naokoli, se precej visoko dvigal in vrtoglavo spuščal k dišečim cvetkam, drugi pa se je pritlehno plazil od lonca do lonca in komaj kdaj dvignil svojo altitudo do višine tistih, najbolj visečih. Pa kaj, a so tudi čmrlji v nevarnosti? Joooooj, sem takoj pomislil na tistih par nebogljenih čmrljev SV... Za vsak slučaj so jih te dni verjetno priklenili za debla vrlih dolenjskih bukev, da se ja kakšnemu ne bi kaj zgodilo.
Ste slišali, kako se te dni obnašajo komarji? Ste slišali, da so čaplje za primer, da bi jih zamikalo poleteti v višave vrgle sidra? Ja kje pa vi živite?

Ob množici obvestil, kaj smem in kaj ne smem te dni, kje smem in kje, kdaj ne smem, sem raje ostal kar doma. Kdo pa bi si zapomnil vso to kolobocijo prepovedi in dovoljenj?

Ljubi Slovenci, iz nas se delajo norca.

Velesila nam je čez noč okupirala nebo. Kaj nam bo Patrija, tako kot pred 55 leti bomo DOMOVINO obranili ljudje. Če ne drugače pa s fračami.

Zdaj moram spet utihniti, saj se nikoli ne ve, kdo je v zraku... Slišim eno ogromno mrcino, ki krši slovenski zračni prostor... Grem rezat svoje elastike in urezat rogovilo. Plazil se bom čisto pri tleh in pri tem bom skrbno pazil, da ne pohodim kakega vrabca...
_________________
Andrej

Kobilica · Objavljeno: 10 Jun 2008 16:37

ANDREJ...

he...

hja... dones bo bolje da si doma, ker ta velki s zi ta velkimi aeropalni naukol laufajo.. a veš-....

ma, ni problema, Jurij Grm, bo prišel malo kasneje preoblečen v Johnya Walkerja,
zato pa je ženo poslal naprej, da se ga ne bo kaj dosti vidlo---.. tazen na TV....

NI PANIKE...SAj bo kmalu šel tud nazaj...v grmovje.....

...Drugač pa fače pa te stvari...jest mam vse spravlen še od mojga deda k je bil na soški fronti..... mam nerabljeno bombolo arzenika...SAM NE OKOL HOVORT.....

ajd,,.... se vidmo na Triglavi (druga šifra - levo )

Kebilca Cool

_________________
Kobilica do groba- a do groba je še daleč
http://califerae.blog.siol.net/

mah · Objavljeno: 13 Jun 2008 18:45

aha. to je pa že mimo.
lahko gremo dalje.
tudi po zraku.
_________________
"nihče ne bo vedel, kako ga je strah, ne kaj je zapisal s stopinjami v prah"

Andrej

Na večer...

Siva okenca. Šipe so umazane, pa tega sploh več ne opazim. Včasih sem jih pred Veliko nočjo očistila, zdaj že dolgo nič več. Saj drug, kot jaz sploh ne gleda skoz. Kaj pa naj vidim skozi ta okna? Hosto nad cesto in še ta je večji del dneva vsa mračna. V dolino le redko posije sonce. Med tem robom na levi in onim, na desni. To je vse. Potem je ves dan mračno. Ubogi pajek, le kaj mu bo tale mreža nad oknom, v tejle revščini še muhe nimajo kaj početi. Od kod se je neki vzel? Zdaj pa čepi na sredini svoje umetnine in potrpežljivo čaka. Tudi jaz čakam. No, ne čakam na žrtev tako, kot on, pač - čakam... Danes čakam na jutri, jutri bom čakala na naslednji dan in vsi dnevi so si enaki. Razlika je le v tem, da so eni hladni, drugi pa so hvala Bogu malo toplejši... Uri na steni nihata in tiktakata. Odštevata in prištevata. Da se ne zmotita, vsako uro enkrat bijeta in povesta, do kam sta prešteli. Naviti ju bo treba, da se mi ne ustavita, tako sta pridni in vestni... In tudi točni! Takoj po tem, ko bije v cerkvi poldne, tudi oni dve, druga za drugo odzvonita s svojimi drobnimi zvonovi. Edini živi bitji sta poleg mene, v tej ubogi hiški. Miši so že davno pobegnile in se preselile k zgornjemu sosedu. Kaj bi pri meni?

Morda pa bo le kaj iz tega. Obljubila je, da pride spet okoli in pove, kako je... Naj vzame nazaj tisto vrečko z vsem, kar je v njej. Jaz ne rabim. Peter mi prinese, kar mi manjka. Malo moke, olje, mleko. Zelja in repe imam še dovolj, celo nekaj jabolk mi je ostalo. Ne smem vzeti, bo hudo narobe! Lani so mi prinesli plašč, potem je pa strela treščila v sosedov hlev. Vse je zgorelo. Ne, ne smem vzeti, saj ne rabim... Jajčka, da so notri, in nekakšni piškoti, klobasa, ali kaj... Ne, ne, ne vzamem... Mrači se že, ah, te noge, vse bolj so zatečene, ne vem, zakaj so tako rdeče? Naložim v peč še eno poleno, pa bo zadosti za danes. Topla je in me greje v hrbet. Vse bolj me krivi, ne morem se več zravnati, kot nekoč, ah, nekoč... Kako lepo bijeta ti uri... Še pajek jima je prisluhnil. Rekla je, da išče in da bo morda kmalu, na Gorenjskem, da pozna nekoga, ki bi lahko prodal. Če ne bo breja, ne vzamem. Tele bo moje, krava pa naj bo od kogarkoli že. V tej na pol podrti bajti živim, brez vode... Po Grabnu priteče samo takrat, ko nekaj dni pošteno dežuje. Huuu, takrat je je pa preveč!

Hladno postaja... Odenem se v tale koc, zavežem si ruto... Tako je že bolje. Kako je že rekla? Da jo pripelje, ko se malo otopli in ko bo že kaj sveže krme. Saj sena imam dovolj. Lani sem vse pokosila. S srpom, vsak dan malo. Ko bi le koš ne bil tako težak. Vse moram znosit. Najhuje je gor, pod gozdom, kjer je strmo. Po kolenih lezem v breg in maham s srpom. Težko gre, ampak moram, saj bi se vse zaraslo... Breja mora biti, sicer ne vzamem. Fantje so mi lepo poštimali. Nova vrata! Pa kako hitro, saj nisem mogla verjet. Žeblji so kar frčali, žaga je pela, in kar na enkrat so bila postavljena. Pod so na novo sestavili in zložili, vse so počedili... Zdaj pa čakam... Nič ne bom prižigala luči, škoda je petroleja, uri znata tiktakati in zvoniti tudi, če je tema. Tule bom še malo čepela, ko bo čisto tema, se zleknem in zaspim. Če me le ne bo preveč bolelo... Ah, tudi jaz sem bila nekoč mlada, kot je zdaj ona... Lepa je in prijazna, skrbna in ves čas me sprašuje, če kaj rabim in kako se počutim, pa kaj bi ji jamrala, saj mi ne more pomagat. Rabim pa nič, razen... No ja, saj ne rabim, le želim si...

Ko ne bom več videla pajka, bo noč. Še poleno vržem v peč, po tem pa se zleknem, morda bom celo spala. Drv mi je letos še ostalo, Peter mi jih je naredil, sama pa sem zvezala za vsak dan dve butari. Ni bila preveč huda zima in tudi snega je bilo bolj malo. Tole me bo grelo do jutra... Ja bila sem nekoč mlada in neumna. Bilo je eno samo garanje. Nikoli ni bilo dedca pri hiši, pa kako bi si ga želela... Zdaj je že zdavnaj prepozno. Stara sem. Pa te cunje. Malo se bo treba urediti, če spet pridejo. Pa kaj jim je treba, naj me pustijo pri miru. Vsa ta dolga leta ni bilo nikogar, potem se pa kar na enkrat vsujejo. Kaj pa, če res dobim kravico? Sena imam dovolj, tudi vode, sproti bom nakosila in pripravila za naslednjo zimo.

Sončno je, trava je še rosna... Zavežem si ruto... Tista ura, ko sonce posije sem, k meni... Kako je lepa... In nerodna, haha, moker smrček ima, Smrklja bo! Smrklja ji bo ime... Kar sem, kar sem, tule noter, a ne vidite, da imam nova vrata in vse je pospravljeno! In verigo ste tudi prinesli s seboj, saj imam svojo! Smrklja bo... Naj se jo dotaknem, jo pobožam, kako je prijetno topla... Moja Smrklja... Tudi ona je tu in on, pa ta možakar iz Gorenjske, ah, saj le sanjam... Poleno se je prijelo, peč je vse bolj topla. Uri spet zvonita in pajka že zdavnaj več ne vidim... Da me le ne bi preveč bolelo...
_________________
Andrej

Kobilica

...preprosto življenje,
tiktaka v nove dni
bitje ob zorah
in molitev v večer....

Cool

_________________
Kobilica do groba- a do groba je še daleč
http://califerae.blog.siol.net/

mah · Objavljeno: 07 Sep 2008 14:43

lej: jst sem mal čudna in bom tu pripisala, da mi ob vsem tem pride na misel: joooj, kako je srečna.
če bi pa začeli filozofirati.. potem sem pa zdaj povedala strašno neumnost.
_________________
"nihče ne bo vedel, kako ga je strah, ne kaj je zapisal s stopinjami v prah"

Andrej · Objavljeno: 24 Sep 2008 20:36

Bohinj

Dve leti sem bil star, ko sem bil prvič v Bohinju. Majčken deček, leta 1951.
Menda je bilo spomladi tistega leta, ko je mama ob štedilniku na drva cvrla mast. Igral sem se ob oknu s porcelanastim medvedkom, ki so mu iz bogve katerega razloga odpadle sprednje in zadnje tačke in ga polagal spat v škatlo od Cikorje. Ko je medvedek pridno zaspal, sem to hotel dopovedati mami, pa sem stekel k njej, se zaletel v njena kolena, vrela mast, ki se je majala v ponvi v njenih rokah pa je pljusknila čez rob in se razlila po moji kuštravi glavici. Menda je bilo takrat kar nekaj vpitja pri naši hiši, vse mimoidoče babnice so se ustavile pod oknom in po svoje svetovale ubogi mami, kaj naj stori. Najbolj prepričljiva je bila ulična vsevedka, ki je svetovala, naj mama ubije na mojo kuštravo glavo nekaj jajc, pa se bo vse skupaj hitro pozdravilo. Drugega, kot to, da so bila jajčka ocvrta, od njenega nasveta ni bilo. Ostala je brazgotina, zaradi katere sem jih v otroštvu kar nekaj slišal. Na glavici sem imel namreč imeniten aerodrom za muhe... Kadar so me drugi otroci tako zbadali, sem sedel na sredo ceste v prah in milo jokal. Jebiga...
V Bohinj smo se peljali tisto leto na očetov dopust. Mama je bila gospodinja, oče pa je skupaj s stricem tam nad Zlatorogom, pod cesto k slapu Savici zgradil čudovito majčkeno kočico. Narejena je bila iz lesa in dišala je po smoli. Še ko sem spal, sem jo vonjal in prav tako jo imam v spominu danes. Ko grem v gozd, ali pa mimo kakšne mizarske delavnice, pa tudi, ko sekam trske za roštilj se spomnim nanjo.
In smo šli v Bohinj. Poltovorni kamionček smo napolnili s polno gajbo krompirja, mama je porezala na vrtu vso solato, pobrala paradižnik, potrgala fižol, naruvala je korenje in peteršilj, kruh, polento in moko pa se je dobilo kar tam. Za meso, če smo ga sploh jedli takrat res ne vem. Morda se je pa le dalo kaj takega kupit tudi v Bohinju, bogu za hrbtom – tiste čase...
Na glavi sem imel turban. Nadeli so mi ga v bolnišnici v Ljubljani, ko me je mama po neuspeli jajčni terapiji vlekla po pomoč, in ko so mi odstrigli in preluknjali vse mehurje. Kar precej ga je bilo, več, kot sem imel prej las na glavi. Menda hudič nikoli ne pride sam. Po bolnišnični proceduri sva ob cesti čakala tramvaj, pa sem se igral v veliki cestni luži. Pripeljala se je kolesarka, jaz pa sem ji veselo skočil pod kolesa. Oba sva padla, mama se je menda obupno drla, pa ne vem več, a name ali na ono ubogo žensko, ki sem jo tako nesramno podrl na cesto. Bil je vik in krik, ki se ni prav kmalu polegel. Jaz sem tulil, ženski sta se pa zmerjali. Takrat še nisem obvladal pomirjanja. Zdaj ga menda že malo...
Bohinj je lep. Vse polno smrek, bukev in podobnih starih in debelih dreves raste tam. Jezero mi je bilo v tistem času – no ja – mrzlo ampak tega sploh nisem porajtal, saj so mi bile bolj zanimive drobcene ribice, ki so me grizljale po nogah, če sem zabredel v plitvo vodo in tam nekaj časa obmiroval.
Spominjam se, kako je deževalo. Oče je bentil, ker ni mogel na ribolov, brata sta bila tečna, ker nista mogla noret naokoli, mama pa je bila nervozna (tako je sama rekla), ker je morala vse to prenašat, poleg tega pa še kuhat in mirit vse te junce. Menda sem bil še najmanj škodljiv jaz, saj mi je bil breznogobrezroki medvedek v cikorijini škatlji čisto dovolj.
Krave so se pasle okoli te male hišice. Lepe, rjave z belimi lisami, velikimi rogovi so silile čisto blizu in izgledale obupno neumne. Kje je moja jopa?, je vpil oče na mamo, ki je prav takrat zagledala rokav, ki je še zadnji visel iz kravjega gobca. Prežvečeno jopo smo rešili tako, da je še strenati ni bilo treba, saj je romala uboga revica naravnost v gašper, na katerem se je kuhal krompir. Ogromno vode je padlo tiste dni. Menda ima v Bohinju dež svoje mlade in ko se to zgodi, izbruhne Govic. Strašen hudournik, slap, izvir, ali pa bruhalnik, ki bruha vodo daleč ven iz luknje in z vsem svojim veličastjem praši vodne kapljice neznansko daleč naokoli. Vse tja preko jezera se ga sliši, ko buči, in grmi, šum in bobnenje pa se razlegata in oznanjata Bohinjcem, da je mogočen in največji. Tam blizu, kjer se umirjen izteče v jezero ni drugega, kot ribogojnica. Drobcene ribice plavajo v betonskih koritih, oče je rekel, da so to njegove postrvi. Zakaj njegove, tega nisem še vedel.
Prašne so bile ceste tisti čas iz Ljubljane do Bohinja. Brezjanski klanec je ugonobil marsikatero vozilo, kamioni so radi zakuhali, šoferji pa so se morali po tistem groznem vzponu hladiti v gostilni na vrhu. Menda smo se tam vedno ustavili, tudi moj oče je kaj spil, čeprav ni nikoli vozil drugega, kot Tomosov moped. Brata sta sedela zadaj na kesonu in požirala gorenjski prah. Še zavedala se nista, da ju najhuje še čaka, saj cesta med Bledom in Bohinjem takrat še ni bila asfaltirana. Navadno smo se ustavili že kar takoj, ko smo prispeli k jezeru, saj je bilo vprašanje, če bi preživela še tistih nekaj kilometrov do cilja. Moja brata sta osivela že v rani mladosti, hvala bogu, ne za dolgo. Mama ju je otresla, in razprašila, onadva pa sta med tem kašljala, se davila in včasih celo bruhala. Jaz sem bil deležen prvega razreda. Čičkal sem na vročem pokrovu motorja v kabini, za rokce me je držala mama, ki se je drenjala na sedežu z očetom, šofer pa je besno vrtel volan in strašansko škrtal s prestavami in z zobmi.
Svež kruh so pripeljali vsako jutro zelo zgodaj, ko sem še spal. Zbudil me je njegov vonj in toplota. Najbrž tudi lakota. Tam blizu je bila kmetija. Pri Žvan se je reklo. Mama me je prijela za roko, v drugi je imela kanglico za mleko in sva šla. Uf, bilo je slastno tisto mleko. Smetana je bila debela, kislo in ohlajeno z gozdno senco pa je prav prijetno osvežilo. Tudi zaseko smo dobili tam. Na debelo namazane rezine kruha so me nasitile za cel dan.
Ko sem bil že malo večji, sva šla z očetom na ribolov. Imel je majhen čolniček in veliko raubšicarskega veselja. Opremil je tudi mene. Dobil sem dober meter laksa, in milimeterski trnek, pa še košček kruha, ki sem ga namočil v jezeru, nato pa zgnetel v voljno testo. Drobne kroglice na konici trneka so bile fatalna vaba za frigelce, ki jih je pogumni oče natikal na večji trnek, z njimi pa na grunt lovil postrvi. Ko jih je ujel, kolikor jih je smel, sem jih odnesel gor k hiši, on je pa začel iz nule. Vam povem, zlatovščice so čudovite, če jih je pa preveč, pa ... no ja, tudi ne... Bilo jih je preveč.
Prvo ribo v svojem življenju sem ujel tam. Ne ribico, pač pa pravo veliko ribo. Klena. Oče mi je potisnil v roke svojo ribiško palico, sestavljeno iz kratkih bambusnih paličic, lepih okroglih rinčkov in rolce, na kateri je bil navit laks. Pokazal mi je štofeljc, ki je plaval tam daleč v jezeru in mi naročil, naj takoj, ko se bo ta potopil, močno potegnem.
Buljil sem v tisti daljni štofeljček, oči so se mi solzile od napora, muhe niso bile še nikoli tako tečne, kot takrat, celo brenclji so me napadali od vseh strani. In glej ga vraga, štofeljc je izginil. Sem najprej mislil, da je privid, da sem ga izgubil, da ga morda ne vidim, pa sem vseeno močno potegnil. Uffff, na oni strani je bilo čutiti nekaj težkega, živega, nekaj, kar je vleklo stran in hotelo uiti. Ja, ker nisem imel dodatnih navodil, sem se obrnil stran od brega, dvignil palico visoko v zrak in hitro stekel v breg. Rolca z laksom se je veselo vrtela, laks se je odvijal, riba je bežala na odprto, jaz sem pa kričal. Vso to kolobocijo je rešil spretni oče, prevzel palico in krepkega klena privlekel na obalo jezera. Mama ga je zvečer spekla s še nekaj drugimi in bil je neznansko dober. Boljši, kot običajno, saj je bil MOJ!
Ukanc je lep. Tam na travniku stojijo velikanske skale, ki jih je odložil ledenik, ko se je umikal po dolini. Visoke so in imajo prekrasne oprimke iz vseh smeri. To je bila moja prva šola plezanja. Kasneje so me vlekli na Vogel. Žičnice takrat seveda še ni bilo. Iz Vogla smo pešačili ure in ure dolgo do Komne, od tu pa spet dol v Bohinj. Na poti iz Komne se mi je celo uspelo izgubiti, in so me kar nekaj časa iskali. Ja, še prej enkrat, ko sem bil še čisto majčken, sem menda priplezal na Komno v očetovem ruzaku, no tega se komajda spomnim, najbrž se sploh ne, si le domišljam, ker so mi povedali. Vem le to, da je razgled iz ruzaka čisto drugačen, kot izpod ruzaka, še posebno, če je ta težak.
Zgodaj zjutraj, ko se je še delal dan in to meseca julija, nas je oče zbezal iz postelje. Vse tri mulce. Mama je že prejšnji dan pripravila brodzake in ruzake, vanje pa nabasala kruh, salamco, paradižnike in rezervne cunje. Šli smo na Triglav. Komarča je bila vrtoglava in polna zgodb, ki jih je med potjo pripovedoval molčeči oče. Kokta na Sedmerih jezerih me je krepko zarezala po grlu, Počitek na Prehodavcih mi je prijal, voda iz snežišča je bila ledeno mrzla, stena proti Doliču je bila vrtoglavo prepadna, snežišče pod Doličem smo prečili s špičastimi kamni v rokah in s tresočimi koleni, skupna ležišča na Doliču so bila bodeča, na Triglavu je zapadel sneg, vroč čaj za zajtrk me je pošteno pogrel, mulatera proti Triglavu je bila strma, zajle na grebenu očaka so bile prijetno varno hladne, sneg je razmočil uboge čevlje, vrh ni nudil tistega, kar sem pričakoval, spust nazaj v dolino je bil vrtoglav, pa vse lažji in blažji, vse daljši in nikoli konca, do Bohinja, preko Velega polja je obupno daleč, mrak je bil, ko smo prispeli, ujeli avtobus in se odpeljali nazaj do Zlatoroga. Menda sem spal dva dni s kratkimi presledki za hrano in ostale potrebe...
Za hiško je bila struga hudournika. Včasih je po njem tekla voda. Zelo redko sicer in takrat me je neskončno zanimalo, kje izvira in kako ta izvir izgleda. Predstavljal sem si namreč mogočno jamo v skali in v njej kristalno čist studenček, ki teče in skaklja preko kamnov iz neskončnih globin mogočnega masiva Vogla. Po deževju sva šla z bratom iskat ta izvir. Lezla sva čez kamenje, splašila gamsa, se vzpenjala vse više in više, potoček je pa še kar tekel. Struga se je spremenila v močno strmino, ta pa že kar v steno in potoček je še vedno tekel. Ozrla sva se navzdol in se prestrašila. Nazaj ni bilo več mogoče. Edina rešitev iz zagate je bila navzgor in iz stene ven, v gozd med varno drevesno zavetje. Pošteno so se mi tresla kolena, ko sva si hladila razgrete butice ob domači vodovodni pipi, o tem, kje sva bila, pa raje nisva govorila, saj bi bila pipa za hlajenje premalo.
Po kopanju v jezeru v vročih poletnih dneh, ob povratku k hišici smo se vedno ustavili na mostu čez Savico. Neznansko žejo smo si gasili s kristalno čisto in mrzlo vodo, v kateri so čisto malo više plavale velike potočne postrvi. Nič se niso bale, tam so bile na varnem, saj je bilo v Savici prepovedano loviti. V vodo sem potunkal nos in ustnice in pil dolge požirke. Od mrzlote so me boleli zobje...

Čisto posebni občutki me prevevajo ob besedah...

Bohinj
Krave
Vila Ruta
Vogel
Komna
Ukanc
Žvan
Zlatorog
Postrvi
Drevesna smola
Gozdne jagode
Gadi in modrasi
Vojaško pokopališče
Govic
Pršivec
Komarča
Savica
Bohinj
Bohinj
Bohinj
...
_________________
Andrej

Kobilica · Objavljeno: 25 Sep 2008 15:01

...sem že zakuril v peči...

Smile

_________________
Kobilica do groba- a do groba je še daleč
http://califerae.blog.siol.net/

Andrej · Objavljeno: 25 Sep 2008 18:59

Tukaj pa je kliknilo v termostatu, v kurilnici je nekaj zaropotalo, v shrambi pa se je začela vrteti številčnica plinomera. Ti povem, je tako romantično poslušat tiste "klik, klik, klik...", ko se seštevajo kubikci in odštevajo euerčki... Fajn je ta jesen...
_________________
Andrej

Kobilica · Objavljeno: 26 Sep 2008 17:37

ha ha Andrej

mene pa greje čisto navaden kamin na bukova drva....

ta tudi klika, samo dela bolj tako.... pok, prk, trsk, sk,...

Smile

_________________
Kobilica do groba- a do groba je še daleč
http://califerae.blog.siol.net/

jakabasej4 · Pridružen/-a: 29.03. 2024, 13:30 Prispevkov: 2

Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli

Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje
SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje
Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli