 |
Dragonfly |
 |
Pridružen/-a: 13.01. 2008, 15:53
Prispevkov: 239
Kraj: Nekje onkraj teme...
|
 |
|
 |
|
|
 Objavljeno: 29 Jan 2008 17:53
|
|
5ra, ti kar in nikar ne pozabi kitajskega pregovora: Še tako lep jutrišnji trenutek, ne more nikdar nadomestiti današnjega izgubljenega.
_________________
Hvala za p(r)ozornost... Elvis has left the building
http://r.yuwie.com/boyfoto |
|
 |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
mah |
|
Pridružen/-a: 13.01. 2008, 15:03
Prispevkov: 372
Kraj: Cesta rdečih sledi 9
|
|
|
|
|
|
Objavljeno: 29 Jan 2008 18:45
|
|
ljubljenju si spisal nepozabno darilo in ga zavil v prečudovit morjast ovoj ter zapentljal na vrhu z eno veeeeelikooo srčno mašno..
_________________
"nihče ne bo vedel, kako ga je strah, ne kaj je zapisal s stopinjami v prah" |
|
|
|
| Nazaj na vrh |
|
|
Dragonfly |
|
Pridružen/-a: 13.01. 2008, 15:53
Prispevkov: 239
Kraj: Nekje onkraj teme...
|
|
|
|
|
|
Objavljeno: 29 Jan 2008 22:20
|
|
Mah - hvala ( jaz pa sem si predstavljal, da sem vas vsaj malo zavedel s tistim nakladanjem o morju na koncu...  )
_________________
Hvala za p(r)ozornost... Elvis has left the building
http://r.yuwie.com/boyfoto |
|
|
|
| Nazaj na vrh |
|
|
Zarija |
|
Pridružen/-a: 13.01. 2008, 17:16
Prispevkov: 145
|
|
|
|
|
|
Objavljeno: 30 Jan 2008 06:12
|
|
Jah, nč, pole sem res edina, ki sem ti nasedla...  |
|
|
|
| Nazaj na vrh |
|
|
Dragonfly |
|
Pridružen/-a: 13.01. 2008, 15:53
Prispevkov: 239
Kraj: Nekje onkraj teme...
|
|
|
|
|
|
Objavljeno: 30 Jan 2008 10:05
|
|
Jah... vsaj ena  Prezgodaj sem priznal... Bi moral še vsaj nekaj časa glumit bolesonga majmuna...
_________________
Hvala za p(r)ozornost... Elvis has left the building
http://r.yuwie.com/boyfoto |
|
|
|
| Nazaj na vrh |
|
|
Zarija |
|
Pridružen/-a: 13.01. 2008, 17:16
Prispevkov: 145
|
|
|
|
|
|
Objavljeno: 30 Jan 2008 13:10
|
|
zmeri jest... 
To je krivica.... |
|
|
|
| Nazaj na vrh |
|
|
Dragonfly |
|
Pridružen/-a: 13.01. 2008, 15:53
Prispevkov: 239
Kraj: Nekje onkraj teme...
|
|
|
|
|
|
Objavljeno: 30 Jan 2008 13:44
|
|
To je pa kot Calimero... človeka kar popade, da bi te pobožal po tisti lupinici...
_________________
Hvala za p(r)ozornost... Elvis has left the building
http://r.yuwie.com/boyfoto |
|
|
|
| Nazaj na vrh |
|
|
Zarija |
|
Pridružen/-a: 13.01. 2008, 17:16
Prispevkov: 145
|
|
|
|
|
|
Objavljeno: 30 Jan 2008 14:56
|
|
Ja hvala, Dragonfly, zdej se mi je pa velika solzica utrnila...
A veš zakaj?
Ker je tista lupinica tko zrasla in tko trda postala, da ne zazna več takih nežnih dotikov...
(Poskus z geološkim kladivom...  ) |
|
|
|
| Nazaj na vrh |
|
|
5ra |
|
Pridružen/-a: 13.01. 2008, 17:11
Prispevkov: 136
Kraj: med nebom in zemljo
|
|
|
|
|
|
Objavljeno: 30 Jan 2008 20:45
|
|
spet in spet... plamen iz plamena...  |
|
|
|
| Nazaj na vrh |
|
|
Dragonfly |
|
Pridružen/-a: 13.01. 2008, 15:53
Prispevkov: 239
Kraj: Nekje onkraj teme...
|
|
|
|
|
|
Objavljeno: 30 Jan 2008 21:22
|
|
Ogenj iz pekla?
_________________
Hvala za p(r)ozornost... Elvis has left the building
http://r.yuwie.com/boyfoto |
|
|
|
| Nazaj na vrh |
|
|
5ra |
|
Pridružen/-a: 13.01. 2008, 17:11
Prispevkov: 136
Kraj: med nebom in zemljo
|
|
|
|
|
|
Objavljeno: 31 Jan 2008 06:57
|
|
v pekel neba...
v cvetoče misli...
pojdi...
|
|
|
|
| Nazaj na vrh |
|
|
Dragonfly |
|
Pridružen/-a: 13.01. 2008, 15:53
Prispevkov: 239
Kraj: Nekje onkraj teme...
|
|
|
|
|
|
Objavljeno: 31 Jan 2008 09:02
|
|
Grem, hodim, se spotikam, vstanem, spet hodim in grem dalje... Kdo me ustavi? Ga ni... vse do tiste stare in utrujene gospe s koso - ga ni...
_________________
Hvala za p(r)ozornost... Elvis has left the building
http://r.yuwie.com/boyfoto |
|
|
|
| Nazaj na vrh |
|
|
Dragonfly |
|
Pridružen/-a: 13.01. 2008, 15:53
Prispevkov: 239
Kraj: Nekje onkraj teme...
|
|
|
|
|
|
Objavljeno: 31 Jan 2008 14:49
|
|
Četverica...
Prvi...
Njegov korak je lahek, sproščeno igriv, zdaj spet umirjen in vendarle v njem občutimo neskončno silo moči, ki ga prežema. Njegov pogled je odprt, nasmejan, deško privlačen in čeprav se mu kdaj zmrači čelo,ostane njegov pogled iskriv, nevarno, skorajda grozljivo svareč, a iskriv. Hodi poskakujoče, plešoče, poln nekega notranjega samozavedanja in včasih, ko se spotakne, grdo zakleje, zardi v svoji nespretnosti ali pa se samo nasmeji in gre dalje. Uživa sproščeno v zvenu svojega glasu, smeh njemu ni tuj in čeprav ve, da je slab pevec, se ne boji tu in tam tudi glasno zapeti. In ni mu mar kaj si bo okolica mislila o njem, preprosto uživa v svoji notranji svobodi in se ji strastno predaja s slastjo ptiča na veji. Rad ima ves svet in sebe in ljudi okoli sebe... Ne more si pomagati, tak je...
Drugi...
Njegov korak je vklenjeno opotekajoč, drža njegove hoje je sključena in povešena, opoteka se pod težkim bremenom: biti všečen... biti drugačen... biti nejaz... Njegov pogled je previden, iščoč potrdila in pritrdila, da ravna prav, njegov glas je neogotov in pogled begav, išče, želi, potrebuje potrdilo, da govori prave besede s pravim glasom in da njegov jaz ni premočan. Roke, ki so spete z nevidnimi vezmi si želijo poseči po življenju prvega, si ga vzeti, vzeti si kar mu pripada, a spete so in čeprav je vez nevidna, jo močno občuti. Na svoji poti pada in vsakič je vse težje se pobrati, drobni kamenčki so veliki kakor skale in nemogoče jih je premakniti, nemogoče jih je obiti, preplezati jih, pa terja ogromno moči... Vsak njegov korak je vse težji, vodi ga v isto smer kakor prvega in vendar se mu z vsakim nadaljnjim korakom oddaljuje... Vezi so vse tesnejše, vse globlje se zajedajo v kožo, se zažirajo v meso, okoli njih nastajajo krvave rane in mišičevje se pričenja naprezati, da bi ga osvobodilo teh vezi... A vezi so močne in ne popustijo... Zakričal bi na pomoč, a ni ga, ki bi slišal njegov glas pridušen z nagobčnikom, ki so mu ga nadeli, da bi vedel, da mora paziti na svoje besede, da bi vedel, da mora paziti kako jih izgovarja, da bi vedel, da mora paziti na svoj ton glasu... Ujet je... ujet v nevidnih okovih, ki mu oklepajo noge in mu kratijo svoboden korak... ujet v nevidne vezi, ki mu vežejo roke, da ne morejo poseči po življenju... ujet je njegov glas, ki ne more več prosto zapeti... Ujet... Okovan... Počasi odhaja in se izgublja - prehaja v svoj nič...
Tretji...
Stoji v senci... Nepremično... Zadržuje svoj dih in opazuje z očmi lačne roparice... Opazuje prvega... Ljubi in sovraži njegovo prostost, ki si jo tudi sam želi... Ljubi in sovraži ujetost drugega, ki jo tudi sam čuti v sebi... Ljub in sovraži moč prvega, da preživi v senci drugega... Ljubi in sovraži moč drugega, da prvega duši, ga uničuje in ga obenem ohranja pri življenju - tam nekje daleč pod površjem in globoko v sebi... Prisegel je... Prisegel je, da osvobodi prvega... Osvobodi prvega, ko drugega odreši njegovih okov, ko drugemu povrne svobodo in s tem prvemu vrne njegovo mesto na površju kjer ga znova obsije sonce... Ve... Ko drugega odreši njegovih vezi, ga bo s tem pogubil. Vezi so njegovo edino življenje in ko jih ne bo več... Izgine... Njegov obstoj postane nesmiseln... Počasi... z jekleno škripajočim zvokom potegne svoj meč, odločen, da drugemu preseka njegove vezi... Ustavi roko v zamahu... Čemu sekati vezi? saj drugega ubije njegoa lastna svoboda... Torej... Pustimo vezi in skrajšajmo mu muke in naj gladko odsekana glava poleti skozi zrak in truplo naj izkrvavi na tleh... Še močneje in še trdneje se roka oprime držaja ostro nabrušenega meča... Žvižgajoče poleti ostrina skozi zrak... In spet obstane... Tretji se zave svoje usode... Ko pokonča drugega... Izgine tudi sam... in prvega ne bo več... Trenutek oklevanja... In že meč dokonča svojo, že začeto in sredi petja prekinjeno švistećo pesem smrti... Drugi omahne na tla... njegov pepel se v trenutku razsuje po prašnih tleh, samo zato, da že v naslednjem trenutku izgine v dimu meglene pozabe... Ni ga več... Kot bi ga nikdar ne bilo... Prvi poskoči... se zasmeji... zapleše... in bledi v skrivnostno izginjajočo svetlobo... Tudi on je izgnil... In tretji... topi se v drobno lužico nečesa kar takoj posrkajo tla... Kakor nikdar bi ne obstajal niti on... Ni prvega... Ni drugega... Ni tretjega... Ni jih...
Četrti...
Iz dima in pepela drugega, sprijetega med seboj z lužico lepljive tekočine tretjega in prepojen s svetolobo prvega je nastal Četrti... On je Prvi, je Drugi, je Tretji... Vsi so del njega, on je vsak izmed njih, a vendar nihče od njih... On je Četrti... V sebi nosi radoživo igrivost in svobodo Prvega. V sebi nosi neizbrisen spomin in pečat na okovanost Drugega. V sebi nosi odločnost Tretjega, da se nikdar več ne pusti nikomur okvati... Gre dalje... Hodi po isti poti kakor so po njej hodili tudi njegovi trije perdhodniki... Pride do tja... Do luže... Takrat spozna: Bil sem Prvi... Bil sem Drugi... Bil sem Tretji... Sedaj sem Četrti... Vedno jaz... Vedno enak na zunaj... Za vedno znotraj spremenjen... Kajti prvi trije so umrli... In njihova smrt me je spremenila... Tako neizbrisno, kot so poskušali Prvega spremeniti v nekoga Tretjega, da je nastal iz njega Drugi in da je naposled moral priti Tretji, ki je bil drugače kot tisti, ki so ga pričakovali, da je lahko vse tri osvobodil v novega in spremenjenega mene - v Četrtega... In stopil je dalje po svoji poti... Ne oziraje se na njegova lastna trupla, na trupla njegovega lastnega jaza, ki so nekje za njim obležala in izginila v nič... In ostal bo on - Četrti - takšen kot je njegov odsev...
Tako bodi... In svet se vrti dalje in naprej nas vodi ista pot...
_________________
Hvala za p(r)ozornost... Elvis has left the building
http://r.yuwie.com/boyfoto |
|
|
|
| Nazaj na vrh |
|
|
mah |
|
Pridružen/-a: 13.01. 2008, 15:03
Prispevkov: 372
Kraj: Cesta rdečih sledi 9
|
|
|
|
|
|
Objavljeno: 31 Jan 2008 20:27
|
|
tudi prvi je imel odsev.. poln barv
in drugi je prelival barvo.. zamolklo
in tretji se je boril proti barvam.. z razumom
in četrti.. buhmudajzdravje.. naj odseva še dolgo na gladini.. njegovo prhutanje spremlja neslišnost, njegova pesem odmeva v jazu, ga mehča..
četveročlovek.. okvirji se lomijo pri ostrih robovih.. ne pri topih. in to je to.
poklon iskrenosti v zapisu, najbrž.. ali je fikcija.. ne vem.
_________________
"nihče ne bo vedel, kako ga je strah, ne kaj je zapisal s stopinjami v prah" |
|
|
|
| Nazaj na vrh |
|
|
Dragonfly |
|
Pridružen/-a: 13.01. 2008, 15:53
Prispevkov: 239
Kraj: Nekje onkraj teme...
|
|
|
|
|
|
Objavljeno: 01 Feb 2008 09:58
|
|
Mah - zgodba o četverici pravzaprav pripoveduje o spreminjanju našega jaza... Spreminjanju do katerega pride ne zato, ker bi sami to želeli ali zato, ker bi do tega prišlo zaradi naše osebne rasti, pač pa o spreminjanju, ki pride na komando nekoga drugega in se mi nato tudi zares poskušamo spremeniti - zaradi tiste želje: biti všečni... Pa zakaj to pripovedujem? Saj sem prepričan, da si to že ugotovila...
Pozabil sem to: Ja - napisano popolnoma iskreno - misli človeka, ki je bil nekdo, ki naj bi se spremenil v nekoga Tretjega in je zato postal v sebi, v besedah in v dejanjih omejen Drugi, se spremenil v drugačnega Tretjega kot pa se je od njega pričakovalo in mu je preprosto počil fil in postal nekdo Četrti... Ker se ljudje spreminjamo tako kot se in ne tako kot od nas pričakujejo drugi...
Spet Prešeren? OK: Prešeren: Pusti mojga slavca peti, tako kot sem mu jaz grlo ustvaril - pa čeprav nisem slavec...
Na kratko: HVALA
_________________
Hvala za p(r)ozornost... Elvis has left the building
http://r.yuwie.com/boyfoto
Nazadnje urejal/a Dragonfly 01 Feb 2008 12:01; skupaj popravljeno 1 krat |
|
|
|
| Nazaj na vrh |
|
|
|
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu
Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu
Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu
|
|
|
|
|
|
| | | | | | | | | | | | |
Pogosta vprašanja
Išči
Seznam članov
Skupine uporabnikov
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
Prijava
