 |
Poezija :: Stičišče vseh poetov po duši. Svobodomiselnost, pretok energij , človečnost. |
 |
|
|
 |
|
 |
|
|
|
| Poglej prejšnjo temo :: Poglej naslednjo temo |
| Avtor |
Sporočilo |
|
joze |
|
Pridružen/-a: 13.01. 2008, 16:41
Prispevkov: 71
Kraj: Štajerska
|
|
|
|
|
|
 Objavljeno: 26 Jan 2010 20:36
|
|
Moji prsti
nežno plujejo
po mehki usnjeni koži
ženskega telesa
v sebi
slišim krik samca
ki v ljubezenski ekstazi
zove samico
naj se mu pridruži
v paritvenem ritualu
in to odmeva
odmeva
odmeva
je to glas tišine
ki je zarjula
od ekstaze
je to klic
ki je glasnejši
od najglasnejšega
živalskega krika
je to zvok
Amorjeve puščice
ki je udarila v srce
in to odmeva
odmeva
odmeva.
_________________
joze |
|
 |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
joze |
|
Pridružen/-a: 13.01. 2008, 16:41
Prispevkov: 71
Kraj: Štajerska
|
|
|
|
|
|
Objavljeno: 30 Jan 2010 00:51
|
|
Včasih
poslušam svoje srce
kako bije
kako potiska misli
na zbledel papir
včasih si
postavljam vprašanja
in dajem odgovore
včasih
iščem smisel
svojega bivanja
in me prime
da bi kar zaklenil
vrata svojega igluja
včasih si vzamem
žarek sonca
da me poboža po obrazu
včasih si sposodim
malo sreče
pri ljudeh
malo le za ščepec
da ugodje
ne zaspi
pred vrati.
_________________
joze |
|
|
|
| Nazaj na vrh |
|
|
joze |
|
Pridružen/-a: 13.01. 2008, 16:41
Prispevkov: 71
Kraj: Štajerska
|
|
|
|
|
|
Objavljeno: 30 Jan 2010 22:04
|
|
Še vedno stojiš tam
pod ulično svetilko
avtobus številka petnajst
ob tej uri ne vozi več
s svinčnikom rišeš
svoje sence
tja pod robove
stolpnic
žarnice
v betonskih katakombah
ugašajo
ena za drugo
skoraj na ukaz
in snežinke tiho
pletejo jopico
asfaltnim pokopališčem
Ana
osamljenost
pušča
na tebi
svoje
prstne odtise.
_________________
joze |
|
|
|
| Nazaj na vrh |
|
|
joze |
|
Pridružen/-a: 13.01. 2008, 16:41
Prispevkov: 71
Kraj: Štajerska
|
|
|
|
|
|
Objavljeno: 01 Feb 2010 17:20
|
|
S knjigami spiš
v sobi
daleč stran od ljudi
pisalni stroj udarja
v ritmu besede
in pepelnik je vedno poln
cigaretnih ogorkov
in le še slika na steni
te spomni
na ljubljeno osebo
včasih
včasih
posodiš brezdomcu
svojo najljubšo rjuho
za dan ali dva
na sprehodu
po dopoldanskih ulicah
New Yorka
tam na vogalu
ene od Brooklynskih četrti
srečaš vonj
po tobačni nasladi
ki te odpelje
v neznane
četrti mesta
kjer ljudje
ne poznajo
uličnih svetilk
Auggie bo že vedel
kje je to.
_________________
joze |
|
|
|
| Nazaj na vrh |
|
|
joze |
|
Pridružen/-a: 13.01. 2008, 16:41
Prispevkov: 71
Kraj: Štajerska
|
|
|
|
|
|
Objavljeno: 04 Feb 2010 23:13
|
|
Se spomniš
židovsko dekle
ki v bisernih očeh
nosila si življenje
in strah
na vlaku
ki je vozil v smrt
in vse ostalo
po smrti je dišalo
v pepel zgorele so
družinske slike
igrišča prazna
so še zdaj
te oči
te oči
so videle
krvnike
nekdo nekoč
omenjal delo je
in raj
v rokah
so vtisnjene številke
ki so šivale
medlo kožo
ostale so grozljive slike
in pisma pisana
skrivaj.
_________________
joze |
|
|
|
| Nazaj na vrh |
|
|
joze |
|
Pridružen/-a: 13.01. 2008, 16:41
Prispevkov: 71
Kraj: Štajerska
|
|
|
|
|
|
Objavljeno: 16 Mar 2010 21:25
|
|
Obiskuješ galebe
v pristanišču
šteješ ladje
in flirtaš
z mornarji
zdaj z drugimi barvami
barvaš
samotne noči
zdaj pločniki
niso več
tvoja zadnja postaja
in tudi luč
si kupila
svojo lastno luč
ki sveti
po vseh prostorih
tvojega življenja
v dvigalu si narisala
svoje krvaveče srce
Ana
ljubezen
je šla peš
po stopnicah
v neko drugo
stanovanje.
_________________
joze |
|
|
|
| Nazaj na vrh |
|
|
joze |
|
Pridružen/-a: 13.01. 2008, 16:41
Prispevkov: 71
Kraj: Štajerska
|
|
|
|
|
|
Objavljeno: 17 Mar 2010 21:54
|
|
Sedeli smo
pod brajdo
in prvi sončni žarki
so točili
v naše čaše vino
Zeleni Jurij
se je zbujal
ob naših zdravicah
veter je prinesel
prve lastovke
z juga
sedeli smo
pod brajdo
in klicali
staroslovanske bogove
da se nam pridružijo
v molitvi
ki bo odprla zemljo
zvečer so
po gričih
zagoreli kresovi
in pogreli
naša premražena
srca.
_________________
joze |
|
|
|
| Nazaj na vrh |
|
|
joze |
|
Pridružen/-a: 13.01. 2008, 16:41
Prispevkov: 71
Kraj: Štajerska
|
|
|
|
|
|
Objavljeno: 25 Mar 2010 17:48
|
|
Sem trhla stara jablana
otroci so me posadili
oh, dolgo je že tega
in zdaj ko so že odrasli
ne zaidejo več tod mimo
sem namreč le še trhla stara jablana
nekoč so ljudje z veseljem brali
moje sočne plodove
zdaj jih pobirajo drugje
sem namreč le še trhla stara jablana
nekoč so črvi glodali
moja slastna jabolka
zdaj tudi oni ne prilezejo več
sem namreč le trhla stara jablana
nekoč so v moji košati krošnji
gnezdile ptice
zdaj gnezdijo drugje
sem namreč le še trhla stara jablana
pred leti je zaljubljeni mladenič
v mojo skorjo vrezal srce
zdaj ima ženo, odrasle otroke in skrbi
in je pozabil name
saj sem namreč le trhla stara jablana
tukaj, kjer je nekdaj raslo mnogo jablan
zdaj sameva moje izsušeno deblo
saj sem namreč le še trhla stara jablana
kmetje me bodo podrli,
me razžagali na kose,
me razsekali,
si zakurili z mano,
in se greli ob mrzlih zimskih večerih
in ko bodo šli zopet tod mimo,
se bodo spominjali,
tu je nekoč rasla trhla stara jablana.
_________________
joze |
|
|
|
| Nazaj na vrh |
|
|
joze |
|
Pridružen/-a: 13.01. 2008, 16:41
Prispevkov: 71
Kraj: Štajerska
|
|
|
|
|
|
Objavljeno: 01 Apr 2010 20:15
|
|
Hodil sem po cestah
ki so dišale
po dežju
kot razgrnjene preproge
so vijugale
pod nogami
kot deroče reke
so tekle
proti morju
hodil sem po cestah
ki so obraščene
s hišami
gradile mesta
ki so s svojo ostrino
rezale ravnico
na pol
hodil sem po cestah
ki so speče
v senci
drevoredov
tiho sanjale
stoletni
sen.
_________________
joze |
|
|
|
| Nazaj na vrh |
|
|
joze |
|
Pridružen/-a: 13.01. 2008, 16:41
Prispevkov: 71
Kraj: Štajerska
|
|
|
|
|
|
Objavljeno: 11 Apr 2010 14:29
|
|
Se spomniš sin moj
kako sva
v brazde
najinega življenja
zakopala ljubezen
in to tako globoko
da je ne bi našel nihče
razen naju
kako sva jokala
ko sem odhajal
in kako ko si prihajal
k meni
kako sva
v bolnišnični sobi
reševala križanke
in se smejala
šalam z dolgo brado
se spomniš
kako sva v prtljagi
nosila več obrazov
za žalost
za veselje
za ljubezen
za pripovedovanje zgodb
se spomniš
kako so nama
v parku golobi
sedeli na ramenih
in jedli z roke
se spomniš
kako sva nekoč
prijateljstvu
rešila življenje
se spomniš sin moj.
_________________
joze |
|
|
|
| Nazaj na vrh |
|
|
joze |
|
Pridružen/-a: 13.01. 2008, 16:41
Prispevkov: 71
Kraj: Štajerska
|
|
|
|
|
|
Objavljeno: 11 Apr 2010 14:30
|
|
Karavana besed
potuje z mano
in jaz sem beduin
ki na dvogrbi kameli
vodim
to neskončno množico
do prve oaze
potujemo
in besede niso nikoli
v enakem
vrstnem redu
potujemo
in puščavsko sonce
strelja
svoje ostre žarke
v naša razbeljena čela
kot romarji smo
ki v slepi veri
iščemo nekakšen
sveti predmet
da bi ga malikovali
kot šakali smo
ki v transu
sledimo svojemu
živalskemu nagonu
romantiki smo
ki s svojimi
fatamorganami
krasimo pročelja
svojih šotorov.
_________________
joze |
|
|
|
| Nazaj na vrh |
|
|
joze |
|
Pridružen/-a: 13.01. 2008, 16:41
Prispevkov: 71
Kraj: Štajerska
|
|
|
|
|
|
Objavljeno: 13 Apr 2010 19:35
|
|
Vsa bleda stojiš
v skoraj
prazni ulici
in bes zvodnikov
buta vate
v valovih
jemlje ti še tiste
zadnje bankovce
ki si jih skrila
v torbico
rdeča četrt
ugaša z jutrom
in še zadnji preživeli
si snamejo maske
taksiji
počasi vozijo
ostarele pohotneže
nazaj v njihove kletke
in spanec
tiho premaguje
tvoje izsesano telo
saj vem Ana
vsaj za trenutek
si želiš slišati
ljubezensko pesem.
_________________
joze |
|
|
|
| Nazaj na vrh |
|
|
joze |
|
Pridružen/-a: 13.01. 2008, 16:41
Prispevkov: 71
Kraj: Štajerska
|
|
|
|
|
|
Objavljeno: 02 Maj 2010 17:33
|
|
Od življenja
ne zahtevaš dosti
le kupček preprostih stvari
ki si jih brez problema
zložiš v kovček
in jih nosiš s sabo
na vse strani neba
za vse letne čase
od življenja
ne zahtevaš dosti
le da ljubiš
in si ljubljen
da lahko z metaforami
zabeliš
tisto malo poezije
ki ti švigne
v možgane
in majhno kolibo
kjer lahko obesiš
svoj klobuk
in zložiš svoje
shojene čevlje
od življenja
ne zahtevaš dosti
le da ti pritisne
poljub na čelo
kakšen krvav žulj
na roko
da ti podari
kakšen kovanec
za skorjico kruha
skodelico kave
ali škatlico tobaka
od življenja
ne zahtevaš dosti.
_________________
joze |
|
|
|
| Nazaj na vrh |
|
|
joze |
|
Pridružen/-a: 13.01. 2008, 16:41
Prispevkov: 71
Kraj: Štajerska
|
|
|
|
|
|
Objavljeno: 03 Maj 2010 15:20
|
|
Posedli so te
v prostor
kjer strast kar kipi
iz barvnih odtenkov
in tihožitje
pušča senco
na ročno obtesani mizi
rdeči lasje
ti razmršeni padajo
na mehka ramena
tako ženstvena si
in tako ranljiva
tako zasanjana
in poželjiva
tako resnična si
in tako živa
a vendar sediš
tako negibno
kot da je olje na platno
narisano
pred stopetdesetimi leti.
_________________
joze |
|
|
|
| Nazaj na vrh |
|
|
|
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu
Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu
Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu
|
|
|
|
|
|
| | | | | | | | | | | | | |
Pogosta vprašanja
Išči
Seznam članov
Skupine uporabnikov
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
Prijava
