 |
hana |
 |
Pridružen/-a: 13.01. 2008, 16:09
Prispevkov: 69
|
 |
|
 |
|
|
 Objavljeno: 20 Nov 2008 22:16
|
|
SONCE JE HOSTIJA MOJEGA PRVEGA
IN ZADNJEGA OBHAJILA
Sonce je hostija mojega prvega in zadnjega
obhajila. ... Sonce, ki se vsako jutro odzove
na klic ptic in vstane iz globokih temin
vesolja, globjih in temnejših od najbolj
morečih sanj. Ki kot velik ogenj pozlati
vrhove črnih borov okrog vasi in cipres
na pokopališču. Sonce, ki vsak večer tone
za megleno obzorje, v kelih kraških gričev,
prepolnih vinogradov, iz katerega kipi rdeča
pena terana. Ko kot darežljivo srce luni in
zvezdam razdeli nekaj svojega sija. ...
Sonce je hostija mojega prvega in zadnjega
obhajila. ... Sonce, ki je, ko prijetno greje
in neizprosno sežiga, enako pravično in
krivično do vseh in vsega. Sonce, katerega
delček sije ob vsaki jutranjici in večernici
kot darilo in kazen prejmem tudi jaz.
TISTEGA DNE JE SONCE VSE POZLATILO
Tistega dne je sonce vse pozlatilo. ... Tudi
tvoje srce. ... Na trenutek sem, tako kot
divji petelin v ljubezenski vznesenosti,
pozabil, da sem izgubljen v času in
prostoru. ... Gola sva, ne da bi videla
lastna obraza, kajti gledala sva drug
drugega, do pasu kot v temno noč zabredla
v s soncem obsijano zrcalo. Okrog naju so
deževale zlate nitke in po zlatem listju in
pisanih krilih mrtvih metuljev plesali
mladi črni lipicanci. Na njihovih potnih
hrbtih so jezdile gole vile, ogrnjene v
presojne pajčolane meglic. ... Tistega dne je
sonce vse pozlatilo. ... Tudi tvoje srce. ...
Martinček se je sončil na toplem kamnu
v tvojih prsih, pod katerim sem poiskal
ključe do korenin jezika. |
|
 |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
hana |
|
Pridružen/-a: 13.01. 2008, 16:09
Prispevkov: 69
|
|
|
|
|
|
Objavljeno: 23 Nov 2008 19:05
|
|
POGOSTO SVA UJETA V PAJČEVINO
MOLKA
Pogosto sva ujeta v pajčevino molka. ...
Ostaneva brez besed tudi takrat, ko se
najini telesi tako zbližata, da ne moreta
biti bliže. Ko naju povezujeta užitek in
bolečina hkrati. Ko se na najinih golih
kožah znojne kaplje združijo v eno kapljo,
beščečo in slano, kot je bleščeča in
slana kaplja morja in njena sestra solza. ...
Pogosto sva ujeta v pajčevino molka. ...
Takrat se najina pogleda izmikata drug
drugemu. Gledava v nebo, v zemljo. ...
V spremeljiv oblak na nebu, v hitro
žuželko v travi. V ptico, grozd, oleander ...
Zagledava se globoko vase. V pokrajino
spominov, sanjarij in sanj, ki naju vse
bolj ločuje in oddaljuje. Tako kot se
ločujejo in oddaljujejo najine preteklosti
in prihodnosti od najine sedanjosti. ...
Pogosto sva ujeta v pajčevino molka. ...
Ko naju zapustijo besede, sva angela z
enim samim krilom. Drugo nama izraste šele
takrat, ko se spet srečajo prsti najinih
rok na hrbtu mačke, ki jo skupaj božava.
PREPOVEDANA LJUBEZEN
PREPOVEDANO HODITI PO TRAVI
zajtrkujeva v postelji
ljubiva se na travi
najin greh brani poslednjo krepost sveta
BELI LIPICANCI SO, LJUBA, ČISTA LIRIKA,
POJEZDILI PREKO NEBA
vprašaš:
imaš rad mojo pičko
pravim:
imam
pa ti mojega kurca
in ti odgovoriš prav tako iskreno
pri tem je
seveda
duša samoumevna
besede ljubimca so
čiste in krepostne kakor roke lončarja |
|
|
|
| Nazaj na vrh |
|
|
Elisa5 |
|
Pridružen/-a: 21.07. 2022, 14:51
Prispevkov: 21
|
|
|
|
|
|
Objavljeno: 20 Sep 2023 21:15
|
|
| hana je napisal/a: | SONCE JE HOSTIJA MOJEGA PRVEGA
IN ZADNJEGA OBHAJILA
Sonce je hostija mojega prvega in zadnjega
obhajila. ... Sonce, ki se vsako jutro odzove
na klic ptic in vstane iz globokih temin
vesolja, globjih in temnejših od najbolj
morečih sanj. Ki kot velik ogenj pozlati
vrhove črnih borov okrog vasi in cipres
na pokopališču. Sonce, ki vsak večer tone
za megleno obzorje, v kelih kraških gričev,
prepolnih vinogradov, iz katerega kipi rdeča
pena terana. Ko kot darežljivo srce luni in
zvezdam razdeli nekaj svojega sija. ...
Sonce je hostija mojega prvega in zadnjega
obhajila. ... Sonce, ki je, ko prijetno greje
in neizprosno sežiga, enako pravično in
krivično do vseh in vsega. Sonce, katerega
delček sije ob vsaki jutranjici in večernici
kot darilo in kazen prejmem tudi jaz.
TISTEGA DNE JE SONCE VSE POZLATILO
Tistega dne je sonce vse pozlatilo. ... Tudi
tvoje srce. ... Na trenutek sem, tako kot
divji petelin v to ljubezenski vznesenosti,
pozabil, da sem izgubljen v času in
prostoru. ... Gola sva, ne da bi videla
lastna obraza, kajti gledala sva drug
drugega, do pasu kot v temno noč zabredla
v s soncem obsijano zrcalo. Okrog naju so
deževale zlate nitke in po zlatem listju in
pisanih krilih mrtvih metuljev plesali
mladi črni lipicanci. Na njihovih potnih
hrbtih so jezdile gole vile, ogrnjene v
presojne pajčolane meglic. ... Tistega dne je
sonce vse pozlatilo. ... Tudi tvoje srce. ...
Martinček se je sončil na toplem kamnu
v tvojih prsih, pod katerim sem poiskal
ključe do korenin jezika. |
Sonce je hostija, mojega prvega obhajila,
Ko sem prvič okusil svetlobo in vero,
V srcu sem čutil Božjo prisotnost, tolažbo,
Ko sem se približeval sveti obredi, ki so sveti.
Sonce je hostija, mojega zadnjega obhajila,
Ko bom odšel v večnost, v neznano pot,
Zaupam, da me bo Božja luč vodila,
In spet bom okusil to sveto gostijo svojega srca.
Ta izjava izraža globoko duhovno povezavo s svetlobo, vero in upanjem ter pomenom obhajila v katoliški veri. |
|
|
|
| Nazaj na vrh |
|
|
|
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu
Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu
Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu
|
|
|
|
|
|
|
Pogosta vprašanja
Išči
Seznam članov
Skupine uporabnikov
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
Prijava
