 |
Kobilica |
 |
Administrator foruma
Pridružen/-a: 12.01. 2008, 08:12
Prispevkov: 519
Kraj: Oblak
|
 |
|
 |
|
|
 Objavljeno: 24 Feb 2008 15:21
|
|
Draga mah
Tvoja pisma ki jih prebiram, potujejo neizmerno iskrenost. Kaj naj človek napiše na tako z občutji in čustvi nabito pismo. Moram ti reči, da sem ga prebral večkrat, ne zato ker česa ne bi razumel, temveč zato, da kje za kako vejico ne bi izpustil vseh odtenkov.
Takole ti bom odgovoril.
Ljudje smo krasna bitja, še vedno del narave, četudi se mi kdaj zazdi, da uhajamo nekam med megaherze in kristale in da utripamo s frekvencami, ki naši materi naravi niso najbolj prijazni. Zato pa se bitja, ki utripamo na frekvencah iskrenosti, spoštovanja, ljubezni tako razumemo med sabo. Ni mi treba gledat slik svojih otrok da bi jih imel rad, ni mi treba na grob svojega očeta , da bi mu izkazal spoštovanje, ni mi treba svoji ljubezni razlagati kako jo imam rad, ker to čuti. To so energije, ki nas tiste, ki smo jih sposobni in voljni deliti povezujejo med sabo, na ravnini srca.
Saj niti ni tako bistveno ali smo moški ali smo ženske, bistveno je , kako si razdajamo ta svet in občutke ter čutenja. Preko njih dobimo vso hrano ki jo potrebuje naša duša.
Še nekaj o Moških.
Moški smo v krogu vesolja z vami Ženskami neločljivi del ene celote. Jin in jang- tako preprosto. Moški se tega dejstva promnogokrat ne zavedamo. Naša narava je bolj trdo ustrojena, imamo svojo vlogo ki nam jo je Narava dodelila. Na videz smo trdi in neizpriosni,a ko začutimo tisto neizmerno energijo ljubezni, ki jo premorete ženske, se zmehčamo in znamo biti zelo nežni. Na moškega imate ženske zelo velik vpliv, samo zavedati se morate tega in nam pomagati. Saj uboga bitja včasih niti ne vemo kako smo nemočni, tavajoči med službo, klapo, gostilno, hobiji in družino izgubljamo kompas.V preveliki vnemi po pokroviteljstvu se nam včasih Ego zraste, in takrat bi potreboval hladen tuš, pa četudi samo v obliki poljuba.
Lahko bi ti tega napisal še veliko , a prepričan sem da čutiš in veš o čem govorim.
Tako, naj se tudi jaz zahvalim tebi, kajti učim se od tebe, čeprav tega nikoli ne rečem, tako kot to zna izpovedati samo Ženska.
Bodi lepo in veselim se tvojega naslednjega pisma.
Tvoj Moški
_________________
Kobilica do groba- a do groba je še daleč
http://califerae.blog.siol.net/ |
|
 |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
Andrej |
|
Pridružen/-a: 13.01. 2008, 18:31
Prispevkov: 179
Kraj: Ljubljana
|
|
|
|
|
|
Objavljeno: 24 Feb 2008 15:52
|
|
Ob branju tvojega pisma, mah, mi je prišlo na misel, da je lepo biti moški, če se nanj gleda tako, kot gledaš ti.
Hvala!
_________________
Andrej |
|
|
|
| Nazaj na vrh |
|
|
mah |
|
Pridružen/-a: 13.01. 2008, 15:03
Prispevkov: 372
Kraj: Cesta rdečih sledi 9
|
|
|
|
|
|
Objavljeno: 24 Feb 2008 18:41
|
|
Kobilica..
če bi znala kdaj.. takole.. prav po Žensko osvati Moškega, nikakor ne bi poskusila s koketiranjem. poskusila bi samo buditi, buditi.. TISTO NEKAJ. a težko je, veš.. težko je buditi nekaj, česar sam nimaš v sebi. ne znam poimenovati. to NEKAJ je ena neizmernost.. v podobi blagih preskokov nekje izza. tam ste doma. le potrkat bi se morale naučiti.
sožitje, sožitje.. to, kar narava od nas pričakuje.. ma lahko njej. vrabci so lahko v sožitju z vrabci. trave s travami. bolhe z bolhami. ker imajo skupinsko zavest. ljudje imamo individualno. in sožitje se včasih sfrleži v štiri dni staro kremšnito, na katero se je nekdo vsedel. pa je lahko zgornja plast polna slastne smetane..
in ne vem, zakaj marsikateri prav zares misli, da moramo živeti v sožitju. sploh ne! sožitje je že v tem, da smo. izraz "sožitje" pomešajo s simbiozo, ki pa je lahko samo škodljiva, ker od nas zahteva preveč. črpa do bolečine.
Moški ste bogati. zavedajte se tega.
tudi ta del njega, ki ga imam v sebi.. je še kar zadovoljiv prevodnik energij, o katerih pišeš.
p.s.
le likanja se brani, hudir.
hvala ti!
Andrej..
ne vem, kako je biti Moški. le čutim vaše bogastvo in kapaciteto na večini zavojev. sem pa prepričana, da je čudovito bit vaš sopotnik. v to pa ne dvomim.
hvala.
_________________
"nihče ne bo vedel, kako ga je strah, ne kaj je zapisal s stopinjami v prah" |
|
|
|
| Nazaj na vrh |
|
|
mah |
|
Pridružen/-a: 13.01. 2008, 15:03
Prispevkov: 372
Kraj: Cesta rdečih sledi 9
|
|
|
|
|
|
Objavljeno: 03 Mar 2008 19:35
|
|
the name of the game
uvidi
razbujeni snop
dveh črnih svetlob
uidi
poležanemu
kričečemu somraku
pridi
tiho gola vabim
vso pohoto ti spozabim
predvidi
zaprédeno hotenje
stkalo se je v poželenje
izgini
skrij v meni sebe
in sabo vzami mene
_________________
"nihče ne bo vedel, kako ga je strah, ne kaj je zapisal s stopinjami v prah"
Nazadnje urejal/a mah 04 Mar 2008 12:21; skupaj popravljeno 6 krat |
|
|
|
| Nazaj na vrh |
|
|
Andrej |
|
Pridružen/-a: 13.01. 2008, 18:31
Prispevkov: 179
Kraj: Ljubljana
|
|
|
|
|
|
Objavljeno: 03 Mar 2008 20:15
|
|
Greš?
V svilnat del obzorja,
v srebrno sled vesolja...
(mah)
_________________
Andrej |
|
|
|
| Nazaj na vrh |
|
|
mah |
|
Pridružen/-a: 13.01. 2008, 15:03
Prispevkov: 372
Kraj: Cesta rdečih sledi 9
|
|
|
|
|
|
Objavljeno: 03 Mar 2008 21:18
|
|
to je napisala mah? ej.. ta mah..
grem.. morda mi uspe,
da pojdeva končno obe.
_________________
"nihče ne bo vedel, kako ga je strah, ne kaj je zapisal s stopinjami v prah" |
|
|
|
| Nazaj na vrh |
|
|
mah |
|
Pridružen/-a: 13.01. 2008, 15:03
Prispevkov: 372
Kraj: Cesta rdečih sledi 9
|
|
|
|
|
|
Objavljeno: 17 Apr 2008 21:54
|
|
dragi Dež!
.
živijo,
si videl? si slišal? si vonjal? okušal? zaČutil? in.. si obČutil?
si?
tvoj april se je pripeljal z vsem svojim rompompomom..
ni se privlekel kot zima, ni privršal kot jesen in ni vzvaloval kot poletje..
prav prištropotal je kot dolgo zaklenjen ljubimec.
zdaj pa rajata s tem aprilom po cvetovih, po temno zelenih poljih mlade pšenice, po naših zimsko utrujenih mislih.
vem, obljubil sem ti pismo že davno tega. ne pišem ti samo zaradi obljube. pišem ti, ker je že skrajni čas, da ti javim, dragi Dež, da sem še. da nisem minil.
pisati pisma je že zastarelo, tudi pisma ne dišijo več tako, kot so včasih, še celo poštarji niso več enkrat na teden.. niti lajež psov jih več ne najavlja. tudi hlačnic nimajo več pripetih s kvačko.
tako da.. boš to pošto dobil enostavno na ekran.. in v pismu, s katerim mi boš morda odgovoril, ne bom mogel opazovati pisave, črk.., ne bom mogel listati šumenje ob večerih ter ugibati medvrstičje..
kaj se napiše na začetku pisma Dežju? da te pogrešam, bi bil krivičen, saj si zdaj najbolj divji.., da me spremljaš tudi takrat, ko te ni, bi zvenelo čudno..
no.. za to, da sem se odločil, da ti napišem pismo.., imam razlog. pogovoriti se morava. namreč..
sebe ne vidiš. kot mi.
a različen si tako, kot so različnosti povsod okoli nas. tisto zimsko babje pšeno ali pa nizki težki oblaki, ki se s tvojimi rokami dotikajo umazanih kupov snega ob cesti.. ta pomladni zdaj, ko te nekateri že težko sledijo, ker hitiš, hitiš.., da te sonce spet ne prestavi kam drugam, potem poletni.. topli in mehki, ki spira vročino in sveží naša čela, dih..
in seveda, tisti jesenski, edini meni taPravi, ki pride z meglicami polj, ki se nabere izza hriba, ki pusti reki, da zaŽivi, tisti, ki daje ruju žar, drevesom sij, ki daje padlim listom vonj, tisti, ki mi naseli nemir ptice, ki mi stke peresa duše, da se takrat lahko umiva ali odlebdi s tabo.
še kot otrok sem tekmoval s tabo. spustil sem se po polju, ko si se že napovedal. kdo bo prej.. ti ali moj tek do prvih nekaj dreves.. in potem preverjanje, štetje.. kaplja tu, kaplja .. tam.. njih več in … v čisto nekem svojem ritmu nadaljevanje.
potem pa nazaj domov.. mehka, bosa hoja čez travnike, mokrih las, zadihanih nasmehov..
ali potem kasneje.. ljubljenje v deževnih dneh, nočeh.. prisluškovanje bitja srca v kratkih mirovanjih.. in hkrati prisluškovanje tvojih sledi na oknih, strehah.. lovljenje istočasnih dihov.. tvojega.. in diha ljubezni, ki počiva. kot mir, ki ga prineseš po nevihti, grmenju in bliskanju in treskanju strel.., v še nekaj zadnjih kapljicah poljubljanja Neba.
in zdaj, ko mi vsak zadeževan dan pomeni, da juter ni, da dan zmaguje v mraku (le ura tega noče priznati) in ko pogled počiva.
zdaj, ko pridežuješ ponoči, pod sabo povezneš tisto tišino, ki k sebi ne spusti niti še tako vztrajne glasove..
zdaj.. ko se objem nekega davnega časa približuje..
veliko tega bi ti lahko še zapisal.. celega sebe.., a v želji, da mi odpišeš, vzami mojo hvaležnost, dragi Dež.
napolni me do roba.
moj dežnik bo ostal za vedno zaprt.
p.s.
solza te pozdravlja, da ne pozabim..
_________________
"nihče ne bo vedel, kako ga je strah, ne kaj je zapisal s stopinjami v prah" |
|
|
|
| Nazaj na vrh |
|
|
Kobilica |
|
Administrator foruma
Pridružen/-a: 12.01. 2008, 08:12
Prispevkov: 519
Kraj: Oblak
|
|
|
|
|
|
Objavljeno: 18 Apr 2008 08:00
|
|
...ššššššššššššššššššššššššššššššššššššš
...vkomaj vidnem mraku proti jutru nemirne sence poplesujejo nad gladino jezera, grozljiva tišina. Sonce strahoma svoje žarke zrcali na gladini , kot da ga je groza na ta kraj....
...tok …................. evo me.Najprej bom samo s to eno kapljo v krogu zavalovil gladino. Ko padem v vodo, nastane vrtinec, ki se v krogih širi navzven. Prispel sem. Za mano pridejo še drugi, prav kmalu.
...tok....štok...klok... evo nas, smo že tu . Nabadamo gladino, v poševnih padcih. Uh uh uh , začenjamo nevihto. Haaaaaa, mrzle , sveže , kot svinčene krogle prepredamo nebo in počasi bomo z zaveso zastrli pokrajino.....
klong ...štrn ...štrnk...tunk...tong...štr. štk...štak....šššššš šš š š š š š š šš š š ššš š ššš š š š š š
… na milijarde kapelj, ki kot dimna zavesa zapirajo nebo.Nič se ne vidi, v trajanju dežja je ena sama dimenzija.
Voda. Življenje, ki ga vrtimo znova in znova, napolnimo kozarce, vodnjake, reke, jezera,morja,oblake......uuuuhhhhhh oblake. Napolnimo jih znova, dajmo, še še še, odnesi to zdaj....
daj......................... ulij, usuj..... izlij................................
...Mir je. Konec , svežina v zraku , da lahko spet dihate- do naslednje nevihte, naslednje plohe, naliva, deževanja cel mesec.....če bo treba.
..tok....
vidiš mah, da berem pisma, zato pa dežujem
tvoj Dež
_________________
Kobilica do groba- a do groba je še daleč
http://califerae.blog.siol.net/ |
|
|
|
| Nazaj na vrh |
|
|
mah |
|
Pridružen/-a: 13.01. 2008, 15:03
Prispevkov: 372
Kraj: Cesta rdečih sledi 9
|
|
|
|
|
|
Objavljeno: 18 Apr 2008 13:41
|
|
Kobilica..
o Dež.. iz sence, ja.. iz sence pridrviš.. seveda, saj drugače bi te opevala v mavričju pesmi ciganska želja, ki takrat zaigra na svojo violino in se še daleč nad gladino vsega razprostira spremljava vsega, kar s tabo zapoje. to dimenzijo v trajanju, to eno samo dimenzijo iščemo vsi. ti nam jo pa tako nesebično ponujaš, pred sabo jo imamo a ne znamo jo videti. kako potem spolzijo mimo nas šele ostale?
napolnil si do roba.. zdaj se lahko pijem, lahko me pijejo in modrina, ki je tukaj razgrnjena obstala, obeta ponovno žejo.
vidim, da bereš.. sklenjenih dlani sem prebral.
danes se oblačim v koprene..
p.s.
ne bom se slekel do jeseni
_________________
"nihče ne bo vedel, kako ga je strah, ne kaj je zapisal s stopinjami v prah" |
|
|
|
| Nazaj na vrh |
|
|
mah |
|
Pridružen/-a: 13.01. 2008, 15:03
Prispevkov: 372
Kraj: Cesta rdečih sledi 9
|
|
|
|
|
|
Objavljeno: 26 Apr 2008 16:48
|
|
drago Sonce!
“”..nijedno sunce ovog neba ne grije toliko, koliko grije Sunce tvoga neba..“”
gledam, dragi.. gledam.
gledam ko zaideš. takrat praznujem minljivost dneva. in gledam, ko vzideš.. takrat čakam noč.
kako bi vedel kaj je noč, če mi ne bi darovalo vzhod.
ko s čistim vinom vsaki dan iščeš kozarce, v katere bi se prelilo..
sem čakal tvoje pismo. sem. oooja.
hrabro si, da mi pišeš.
kolikor se poznam, bi svoje pismo prej naslovil na Zvezde, na Strah, na Ponižje.. in še veliko njim se moram zahvaliti za rime.
pri tebi vedno stopim korak nazaj. ne vem zakaj.
čeprav..
ti si poljub.
in v tej sledi, ki jo puščaš za sabo, mi živimo.
nič nam ne daje toliko svobode, kot ti.
nič nam ne more nihče, še ogenj ne, ne voda, ne Zemlja, ne vsa Luč nad nami, kot ti.
ko si zaželimo Ljubezni, si želimo Tebe.
ena sama nežnost se pretaka po koži s tabo.. in ponika, ponika.. v srca, v poglede, v tihe misli, v UPANJA.
si ti tisto, ki pri strasti umolkneš? zanetiš ogenj in potem se umakneš v nekega ciganskega boga, ki se nomadi v nas.
a mi, nevedni v hrepenenju.. tavamo.. misleč, da si naredilo temo.
vabiš me .., danes (ne jutri), da se s tabo sprehodim do obzorja.., da se pogovoriva. ti me vabiš, moja Tema pa sliši molitev v ritmičnem donenju bobnov. molitev kljub temu, da se izteka čas. molitev kljub temu, da si ti edinost v Enojni dvojini. kje te naj iščem, v katerem žebranju koga, če pa vsi gledajo mimo tebe kot da si samoumevno, kot da si večno.. zakaj takšna ogledala prevažamo v teh naših čolnih, kot praviš.. kadar odrivamo vse s silnimi zamahi.
je sploh možen pogled v tvoj odsev v gladini?
kako? stisnjenih zob? in zakrčenih mišic okoli oči in srca.
(zakaj? da ne bi otroci kazali za nami? in se smejali??)
zato večkrat ponižno na kolenih prosim: še Sonce, še!
le bodi.. bodi tako, kot je Vse. takrat bi se naj odprla tista vrata tudi do tvojih Žarkov, da bi njih toplota razžrla vse prepreke.. in poniknila v pore Ljubezni, jo zmehčala, ogrela in pomislila..: tako. tu je moj dom. doma sem.
p.s.
še po tebi mi diši koža.. in po tebi mi jesení pomlad, zase tebi krajšam dni, kadar ljubim, ob tebi plešem prošnje, da se ne izgubim.
.
_________________
"nihče ne bo vedel, kako ga je strah, ne kaj je zapisal s stopinjami v prah" |
|
|
|
| Nazaj na vrh |
|
|
Kobilica |
|
Administrator foruma
Pridružen/-a: 12.01. 2008, 08:12
Prispevkov: 519
Kraj: Oblak
|
|
|
|
|
|
Objavljeno: 27 Apr 2008 06:17
|
|
Oj, ti človek
Nič.
Čisti nič, na brezčasje prisesana tema, od nekdaj v nekam. Vse miruje, ni ne vonja, ne občutka, ne dotika.
Nič.
V neki daljni točki , se nekaj zasvetlika, čito nežna iskrica, ki kot upanje razpre temo. V rahlih utripih vedno bolj postaja soj svetlobe , nastaja v rojevanje . Od tod naprej nastaja vse, svetloba, dotiki, vonjave, občutja, presketi,
gorečnost, …
Vse je, čisto vse. Življenje v vseh oblikah bivanja. Toplina sonca poganjam vse, sleherni atom bitja in sleherno molekulo doživljanja. Grejem kot skodelica jutranje kave in žgem kot skeleča bolečina večernega prepira.
Poganjam klorofil v travniških kaduljah in smodim odvečne posušene planjave gozda, ki jih je človek pustil vnemar. Posesan v steklene zbiralnike vam grejem vodo, da ubogi revčki niste na mrzlem, namesto vode krešem elektriko za vaše vsemogoče naprave in igrače, od katerih jih tričetrt sploh ne potrebujete. Z njimi samo tošite neke energije in vam ni mar za vaš Kraj.
Kako dolgo pa bo to šlo- ha- dragi človek. Misliš da je ta tvoj Kraj, kjer bivaš kot kanta za smeti, kamor lahko odložiš v nek kot odvečno kramo ki si jo pridelal in ki ti je že naslednji trenutek odveč. Misli malo, človek, na kako krhki točki vesolja ti ogrevam tvoj Kraj. Samo malo bliže meni, ali samo malo dlje od dosega mojih žarkov,
lahko spremeni to tvoje bivališče v pepel ali pa v led. Samo malo bolj nagnem os vrtenja tega tvojega Kraja, pa bodo šla v franže poletja in zime, pomladi in jeseni pa itak ne bo več.
Misliš kaj?
Skrajni čas je, da se usedeš na en mrzel kamen in se zamisliš, se vživiš v njehovo preprostost obstoja, ki tam nekje že od nevemkdaj opravlja svoje poslanstvo. Naj te tišči v vest in te opomni njegova trdota, da neskončnost ni jemanje v nedogled, ampak spoštljivost vsega živega in mrtvega, kar grejem na tem tvojem Kraju.
Še je čas, da se zamisliš in kaj spremeniš, še je čas. A ne v nedogled. Kajti, če jaz samo malo bolj zamahnem z enim svojim plamenom, če samo malo bolj v naprej pomaknem kakšno svojo pego, se tvojemu Kraju piše vroče poglavje. Ko se enkrat nekaj vname, ne boš s čim več imel pogasiti mojega gneva. Ne bo več tiste topline, nežne in odrešilne bo samo še puhtenje, sikanje plamenov, vročina ki bo upepelila vse. Dolgo bo trajalo da se vse ohladi in da potem iz pepela spet kaj vzklije- dolgo- zelo dolgo.
Si razumel moje sporočilo, Človek.
Pomisli malo.
 Sonce!!!
slika-internet
_________________
Kobilica do groba- a do groba je še daleč
http://califerae.blog.siol.net/ |
|
|
|
| Nazaj na vrh |
|
|
mah |
|
Pridružen/-a: 13.01. 2008, 15:03
Prispevkov: 372
Kraj: Cesta rdečih sledi 9
|
|
|
|
|
|
Objavljeno: 29 Apr 2008 11:29
|
|
poskušam razumeti.
sedim na kamnu in Upam s celim sebe, da nas malo še poujčkaš, Sonce.. ker.. toliko tega je še prepotrebno ljubiti..
s tvojo vzpodbudo..
toliko tega..
hvala.
_________________
"nihče ne bo vedel, kako ga je strah, ne kaj je zapisal s stopinjami v prah" |
|
|
|
| Nazaj na vrh |
|
|
5ra |
|
Pridružen/-a: 13.01. 2008, 17:11
Prispevkov: 136
Kraj: med nebom in zemljo
|
|
|
|
|
|
Objavljeno: 29 Apr 2008 13:04
|
|
tudi jaz...
sledi sonca skozi dneve, leta, tisočletja ne da bi se zavedali prostora, kjer
mislimo, da smo edini obstoječi ... toliko tega je še... za razumet! |
|
|
|
| Nazaj na vrh |
|
|
|
|
Objavljeno: 04 Maj 2008 19:04
|
|
eh sonce...
zame nevarnost...grožnja...
(pigment je vedno problem...)
Pismo...Mah-ino, tisto Pravo
lp |
|
|
|
| Nazaj na vrh |
|
|
mah |
|
Pridružen/-a: 13.01. 2008, 15:03
Prispevkov: 372
Kraj: Cesta rdečih sledi 9
|
|
|
|
|
|
Objavljeno: 07 Sep 2008 14:48
|
|
hvala vama,
5ra, 5er.
_________________
"nihče ne bo vedel, kako ga je strah, ne kaj je zapisal s stopinjami v prah" |
|
|
|
| Nazaj na vrh |
|
|
|
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu
Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu
Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu
|
|
|
|
|
|
| | | | | | | | | | | | |
Pogosta vprašanja
Išči
Seznam članov
Skupine uporabnikov
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
Prijava
