Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje
SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje
Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli

mah · Objavljeno: 14 Jan 2008 18:20

dragi Pekel!

naj te najprej lepo pozdravim in ti povem, da sem jaz tisti.. tvoj redni gost v zadnjih nekaj letih. a nekako.. kaj vem.. pisati pisma je že zastarelo, včasih sem tudi preutrujen za kakšno besedo v tej obliki.. sicer pa: kar nekaj zapisov v rimah si od mene že dobil.. pa vendar.. zdi se mi, da je čas, da ti napišem pismo.

kaj se napiše na začetku pisma Peklu? vprašanje: kako si.., najbrž ni čisto na mestu. kako bi ti le lahko bil? tvoje planjave so že davno tega požgane in prerešetane od večnega ognja, od strahotnega navala trpljenja in grešnosti. ampak: to je tvoja narava, se pravi, da si v redu. sploh pa.. težko ugotavljam, kako se počutiš, ker menda.. si vsak od nas svoj Pekel nosi sam.

se še spomniš, kako sva se spoznala ob tistem najinem obrobnem času, od koder dovoljuješ hitre preskoke iz sedanjosti v vse smeri?

no.. to, da sem se odločil, da ti napišem pismo.. ima seveda razlog.

pogovoriti se morava. hotel si me udomačiti, pa so se vse tvoje metode izjalovile.

moraš pa priznati, da sva ta čas, ko sva prijateljevala, maksimalno izkoristila. ali pa drugače: da naju je ta čas, ko sem te redno obiskoval, maksimalno izkoristil.

se spomniš tistih mojih juter, ko sem enostavno zdrsnil v tvojo brozgo in si me hotel z njo vred izliti v enega od tvojih, že v naprej pripravljenih kalupov. razrinil sem ti vse okvirje, preskočil vse oblike in se zaziral večina le v tvoj odsev rdečja in črnine.

se spomniš mojih mrakov? uuu, kako sva znala rajati.. ko je Mračnih 5, ta najin orkester, zaigral melodije, pri katerih je Žalost bosa poplesovala po rosnih travah in poslušala petje nabrušenih kamnov, ki so imeli močan žametni bas .. juh..

posrkati si me hotel s svojim močvirskim, smrdljivim dihom, da ne bi čez dan mogel zadihati po svoje.
zapletal si me v že davno preperele sanje, da bi obnavljal tudi že davno odsanjane spomine.
hotel si me izgubiti v meglo, da izgine moja bit, da smeh izzveni v demonski krohot, da mi notranji organi razpadejo od tvoje moči nenehnega udrihanja.
povsod tu si pozabljal, da mora tisti tvoj časovni rob, linija časa.. pravzaprav upoštevati urnik. kar pomeni, da so bili moji obiski pri tebi možni samo v določenih časovnih intervalih.. kar je bilo zate in zame še bolj naporno.

zate: nikoli nisi vedel, kakšen se bom vrnil v tvoj rov. ali bom priprhutal, ojunačen od sončnega žarka .. ali pa se bom zalezel vanj kot vombat.. z naoštrenimi zobmi in renčanjem.. ali pa bom samo prišel k tebi pregoreti, oblečen v ogenj.

zame: večina sem vedel, kaj me čaka pri tebi: “sigurnost”, pa četudi smrdljiva. sigurnost.. to besedo uporabim zato, ker je bilo pri tebi vse Znano. vedel sem, kaj me čaka pri tebi. nekaj bolj Znanega od vsega drugega.. pa še nekaj: tja, k tebi.. me ni upal it nihče iskat. kdo bi si upal k tebi.. kar tako.. tudi od tod beseda “sigurnost”, ker sem pri tebi imel mir.

tvoj časovni rob je potekel. minile so rime, mrak pridobiva na toploti, na svojem namenu utihnitve in v pogostejših jutrih vzide sonce. že tako si me zadnje čase večkrat zastonj čakal na najini časovni liniji..a me ni več bilo.
pomembne organe uspešno zdravim.. z drugimi se trudim zbližati nazaj. pred nedavnim sem Srcu napisal pismo. odpisalo mi je. srečno, da je lahko ob meni ne glede na to, da sem ga zanemaril. zadnjič sva skupaj poslušala Čajkovskega..

ne ne.. ne grem še.. zagotovo se še vrnem. pa ne zato, da počistim za sabo.. saj nimam kaj.. vse sem vedno prinašal in odnašal sabo.. vrnem se, da kdaj.. kar tako.. posediva pri Najinem ognju, kakšno rečeva.. premlejeva in presmejiva dogodke za v naprej.. saj: kako bi vedel za pot do Srca, če te ne bi nikoli obiskal? saj pot lahko vodi le mimo tebe.. pa čeprav samo mimo tistega najinega časovnega roba..

v želji, da mi boš odpisal, te prav lepo pozdravljam.
_________________
"nihče ne bo vedel, kako ga je strah, ne kaj je zapisal s stopinjami v prah"

mah · Objavljeno: 14 Jan 2008 18:21

Kobilica-poet pravi:

December 26th, 2007 at 20:54 e

maaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaah

Ja lepo da si se spomnil spet name. Saj ne da bi ti kaj očital ampak če ti Srce ne da miru je prav tudi da se spomniš name.

Ha, kaj vse je bilo.

Kako sem? Kaj tako čudno sprašuješ ? Kot se za Pekel spodobi, globoko , temačno, divje, neprdvidljivo, skrivnostno… in še vse vmes.

Tisto da sem te hotel udomačiti- ej saj veš da sem moral probat, pa menda ja ne zameriš. Moji rovi in močvirje je tako veliko da ga moram nekako zapolniti.

Vse mi prav pride, jeza, žalost, obup, melanholija, brezvoljnost, grom, sluz,
kriiiiiiii,

mater, kje je kriiiiiiii.
UH

Uh, enkrat mi je skor ratal, da te sklatim z neba- mal je manjkal, uh
ti ne veš kolk sem uživu.
Ampak, kaj, srečni konci tudi morjo bit- če ne bi bil dolgcajt.

V redu je tisto s Srcem- ne se sekirat, sej vse razumem. Prid večkrat naokrog, jaz imam vedno zakurjeno veš, zmer gori ogenj pri meni, saj Srce tudi večkrat vidim kako se motovili okrog mojga brezna- pa gre vedno spoštljivo naprej. Pridi še kaj, bova zapekla kako zavist, al pa spohala kako jezo če ne drugiga greva brez noža dražit Zmaja…prit. mater kej te bo sram.

Dober, posluši, zdejle moram naprej, ke me že kličejo na nov pohod,
ampak te pa čakam veš…..

AAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAA

Tvoj Pekel
_________________
"nihče ne bo vedel, kako ga je strah, ne kaj je zapisal s stopinjami v prah"

mah · Objavljeno: 14 Jan 2008 18:22

drage Trave!

naj vas najprej lepo pozdravim in povem, da se vam že prav dolgo odločam pisat. ker toliko.. vsega.. kot sem preživela z vami .. mislim, da še z nikomer tako. a kaj vem.. pisati pisma je že zastarelo, včasih sem preveč prepišna, da se ujamem v vaše valovanje.. sicer pa .. kar nekaj zapisov v rimah ste od mene že dobile.. posebno ta, ta mi je še dooolgo potem, ko je bil spisan, odzvanjal v glavi..:

val

jutra si v spomin ovijam
želje ti s pogledi skrivam
hrepenenje ni več boso
v dotiku, umitim z roso

ne, ne dovóli mi objokovati
ne-dihe za nazaj obžalovati
le skrivala bi se v valu trav
polnem slastnih prepoznav

bolj se ne morem spremeniti
nič več ne morem prepustiti
še, še z vetrom bom drhtela
samó v letu trosa preživela

pa vendar.. zdi se mi, da je zdaj skrajni čas, da vam.. drage Trave, napišem pismo.

kaj se napiše na začetku pisma Travam? saj res.. kako ste? posebno sedaj.. , v tem zimskem počitku? je to takšna zima, kot ste jo vajene? koliko povesti si lahko zdaj.. takole pod snegom pripovedujete, šepetate in kolikim ste lahko tudi še vseeno zavetje.. tisti šopi, ki jih sneg ni popolnoma prekril ali pa toliko upognil, da le majhno lahko kukate v vso to meglo in belino sivine..

no.. za to, da sem se odločila, da vam napišem pismo.., imam razlog.

pogovoriti se moramo. vsa tista tišina, ki ste mi jo šumele skozi leto, zdaj premočno doni (kljub zimi.. si lahko mislite??) v meni.

namreč: pogrešam vas. pogrešam tiste cvetoče travnike.. pogrešam požganost od sonca.. pogrešam spreminjanje vaših zlatosrebrnih prelivanj v vetru ob cesti in na pobočjih.. pogrešam vašo melodijo, pogrešam vonj pokošenosti, vonj visokogorskih travnih zaplat, vonj tistih posebnih vlažnih temnozelenih življenj ob potokih, slapovih.. pogrešam: vaš mir in hkratno razigranost.

zakaj se s takšno otožnostjo spominjam prav vsega, kar vas v meni časti do neba?
ker ste me velikokrat varovale pred samo seboj?
ker ste me vodile do privih dotikov mojih Ljubezni?
ker ste mi v rumeni Zlatici, Regratu, Ranjaku, Medeni detelji, Lapuhu ob potokih.. in višje ležeči drobčkeni Srčni moči.. ponujale Sonce tudi, ko ga ni bilo?
ker ste mi s Trpotcem celile rane in ustavljale “nevidno” kri?
ali morda zato, ker ste mi v Makih ponujale bobnenje: živetiživetiživeti?

ali pa zato, ker so moje dlani z dotikom Solzic zdrsnile v znano svilenost ljubljenega, ker so mi Kislice ponudile izhod iz pregrete sape v zadihanem dihu, ker me je vonj divjega Turškega nagelja popeljal v skrivnosti.. , ker me je Kadulja s svojimi sluzastimi sledmi spominjala lastne nevajenosti.., ker je sluh iskal v vas šum vetra, ki bi bil podoben tistemu, belemu šumu..

le ve ste mi bile sposobne ponuditi pogled v nebo. ležati, ležati.. na vlažni, dišeči Zemlji in s pogledom božati oblake vseh oblik in spremljati Čudež modrine, ki so ga srkale Plavice v žitu, pa Potrošnik ob robovih travnikov z mejo preoranosti, pa Lan.. redek, zelo redek.. a tako vesela sem bila vedno teh drobcenih cvetov, ali pa modrina v Spominčicah..
in barvo oblakov, ki so jo jedle Bela detelja, Rman, Hren ali pa Janež.. in jo v vsej svoji zdravilnosti podajale naprej..
mehkoba Lisičjega repa me je vedno spominjala na tisti puh mladih ptičev.. saj res.. koliko pticam ste zavetje, da lahko gnezdijo pri vas.. od Kosca naprej..do Škurha, mam Fazank, Prepelic..

zavetje? velikokrat je v vas gnezdilo moje srce, solze, hrepenenja, pravljice, domišljija in veter, ki se ni smel uloviti v moja krila in sem ga odnesla razpihat v vaša socvetja, v raztrosenost vaših semen, v vaše.. vsega vajeno Življenje.

tista črta.. dotik, rob, vrh vaše ravnine konca bilk.. ki meji samo na nebo.. ali pa razmejuje Pekel od Srca.. tam v daljavi, ostaja v meni.
že zato je Vredno.

s spominom “poležanih” Trav, vas lepo pozdravljam in v želji, da mi odpišete, nestrpno čakam odgovor.

http://www.youtube.com/watch?v=XMbvcp480Y4&feature=related
_________________
"nihče ne bo vedel, kako ga je strah, ne kaj je zapisal s stopinjami v prah"

mah · Objavljeno: 14 Jan 2008 18:23

Kobilica-poet pravi:

Januar 2nd, 2008 at 10:30 e

slišiš mah http://www.youtube.com/watch?v=Ed4gmlj0Cds&feature=related

trave

jutra nas spominjajo
na želje pred pogledi skrite
obuta hrepenenja
umita z nežno roso

daj, jokaj kar na glas
oddihaj vse nazaj,
nudimo v vetru ti zavetje
razveseli nas s svojim petjem.

ostani taka samo svoja
vse kar si, v nas je skrito,
naše valovanje
bo tvoje verze razplamtelo.

Zdaj je zima. Počivamo, veter nas biča s svojo ostro brado, mraz nas prikleplje v tla. Mrzlo je in tiščimo se skupaj v kupih , da nas ne pozebe. Hudo je, negotovo, vsak dan kaj odnese. A tega smo vajene- veš- še kako.

Dnevi se daljšajo in sončni žarki bodo kmalu ogreli zemljo in takrat se poženemo kvišku. Vsaka naša bilka bo vzvalovala novo bilko, na miljone nas bo.
Ene bomo zelene, druge bodo cvetele, spet tretje zdravile, pekle, dehtele.
Kaj vse bo nastalo, kam vse nas zanese.

A naj nas še tako raznaša, v tvojih verzih- mah- smo doma. Tam bomo pele o žalosti, o spominih, veselju, koprnenju, stiski, jezi ,iskale bomo rdečino strastja, dihale v radostenju…..
tam v tvoji pesmi bomo varne .

Poleti, ko bomo na poljanah razcvetene, te vabimo, pridi uleži se med nas
in me te bomo prekrile z valovanji, omamile z vonjavami in te pustile da zasanjaš- pridi

Tvoje Trave
_________________
"nihče ne bo vedel, kako ga je strah, ne kaj je zapisal s stopinjami v prah"

mah · Objavljeno: 14 Jan 2008 20:36

drago Srce!

naj te najprej lepo pozdravim in ti povem, da te velikokrat pogrešam, da se velikokrat spomnim nate. a nekako .. kaj vem.. pisati pisma je že zastarelo, včasih sem tudi preutrujen za kakšno besedo.. , ki bi ti jo moral nameniti.
pa vendar.. zdi se mi, da je čas, da ti napišem pismo.

kaj se napiše na začetku pisma? morda vprašanje: kako si? ma kaj te to sprašjujem.. saj vem.. tako.. včasih od daleč, včasih od tesno blizu.. saj te čutim. vem.. težko boš verjelo, a tudi, ko te nimam popolnoma zraven, čutim, kako si.. včasih, ko te skrijem v svoje dlani.. kot puščavsko sonce.. , ko hlepiš, upaš, ko jokaš, hrepeniš ali pa strastno tolčeš.. ali pa ko te odrivam od sebe, ker si hladno, pomrznjeno, oblečeno v inju .. pač.. vem, da si v bistvu še kar v redu.

no.. to, da sem se odločil, da ti napišem pismo.. ima seveda razlog.

pogovoriti se morava. nitke nama uhajajo, pa niti ne veva, ali se nekaj para, ali se nekaj tke.

tako dobro nama je šlo, aneda? lep čas. še pred nekaj leti.. mir sva imela, pomladnost sva nekako preskočila vsako leto, poletje sva pustila, da je drselo mimo v svojem valovanju, jesen sva sprejemala in si polnila kašče z “neodložljivimi” obveznostmi, zime pa nisva niti čutila.. kar identificirala sva se z njo.. in tako so minevala stoletja.

v teh nekaj zadnjih letih.. pa sva prehodila pot, v kateri sva se lovila. nikoli nisva vedela.. jaz nisem vedel, kje si ti in ti si izgubilo sled za mano.

ko si ti hrepenelo, sem te okoval v nore..( včasih v verze, včasih v zapise).., mejne besede. in te puščal po listih papirja, po ekranih.. velikokrat sem te zapacal s črnino, da bi nekako utihnilo. včasih sem te izstrelil v vesoljskost samega Čutenja..
ko si padlo v tisto prekleto žalost, sem delal isto: pisal in moril sem tebe in s tabo vse, ki so hoteli brati patetiko, solze, nemoč, čakanje..
ko si bilo jezno.. sva udrihala z vsemi kladivi, ki sem jih premogel v času renčanja.

pa zdaj? zdaj nisva ne tič ne miš.

kdo naju je naučil, da Ljubezen ne more biti naddarovana z ljubljenjem.. s tistim nežnim.. polnim pozornosti, dajanja.. neizmerno vročih dotikov, pogledov, ali pa s tisto polnostjo ognja, strastnega jemanja sebe v želji, da se predaš.. stisnjenih zob in čvrstih prijemov, norega časa.. prikritega in zakritega.. a v bistvu DEL vsega.. in eno in edino Preživetje naju dveh.. v nasladi.
preživetje tebe kot Srca, ki ga Zvezda, Zemlja, Vesolje, Nebesa in Pekel hoče posrkati in mene, kot človeka, ki bi se pustil posrkati.

kdo nama skoz in skoz dopoveduje, da Ljubezen MORA postati navada, da se takrat razvije Spoštovanje, Sožitje, Prijateljstvo, .. tista prava, edina in globoka Nežnost.

ja, zato ti pišem. da .. eh.

poglej: v teh letih sem te poskušal usmerjati in sem najbrž naredil veliko večjo škodo, kot bi bila sicer.

zato te lepo prosim, za dni, ki prihajajo.. in morda tudi za še nek čas v naprej (ne vem..), da me usmerjaš TI.

vodi me. bom sledil, bom bolj pozoren nate, sprosti me.. zaujčkaj me.. pusti me zasanjati, nauči me zamižati in .. odpotovati v svetove, kjer vre kri, kjer se slast pije in vino jé, kjer je pomlad pozimi, kjer veter odmrle liste nosi v popke dreves.

v želji, da mi boš odpisalo, te prav lepo pozdravljam.
_________________
"nihče ne bo vedel, kako ga je strah, ne kaj je zapisal s stopinjami v prah"

mah · Objavljeno: 14 Jan 2008 20:41

kobilica
Objavljeno: Sre Dec 19, 2007 7:33 pm

Draga mah

Najprej mi prosim oprosti, ker se mi besede zatikajo. Malo sem samosvoje, zato nikamor ne pašem. Saj bi zajokalo kdaj , a kaj, ko je potem težko začeti na novo.

Kako sem- sem vsemogočno. Včasih niti ne vem kam vse me kličeš, tavam, begam, prejokano se smilim samo sebi, jekleno vztrajam na nemogočem, pestujem najbolj nežne misli in se bojim da jih bom z preglasnimi utripi preplašila, prepuščam se občutjem in se skrivam pred sovraštvom.

Vse mogoče počnem, včasih tudi zastanem za hip samo da se malo odpočijem.

Nikoli pa mi ni težko, kadar se name zgrnejo čustva, takrat me nese v svetove ki jih je težko opisati. Vseeno mi je če me boli, skeli, me prevzema, tavam, blodim, se izgubljam- vseeno mi je- takrat vem da BIJEM- in takrat sem tisto zaradi česa sem - SRCE.

Božanski občutek, ki te utripa na najbolj nori zvezdi nekje, kjer se je čas že zdavnaj utrnil in nekam kjer se bo šele začel.

Ne sprašuj se zakaj, kako, kdaj,komu, ... ne sprašuj.... jaz sem s tabo in dokler sva skupaj je vse mogoče... prav vse.

Če ti pomaga kaj joči, a vedi da sprejemam prav vse, jok, smeh, žalost, hrepenenje, veselje, norost, odmaknjenost....VSE.

Tu sem , s tabo, v tebi ob tebi ...

do konca......

Tvoje

Srce
_________________
"nihče ne bo vedel, kako ga je strah, ne kaj je zapisal s stopinjami v prah"

mah · Objavljeno: 14 Jan 2008 21:29

dragi moji.
se opravičujem, da sem prišla s starimi teksti na te strani. nekako se mi je zazdelo, da je prav, da pridejo ta pisma sem z mano. upam, da vam ne hodijo preveč viška.
od tu pa nadaljujem..

p.s.
ne morem vam povedat, kako mi je prijetno, da se vas je toliko zbralo. vsakega posebej sem vesela in vsakomur posebej maham iz dežele TuInZdaj
_________________
"nihče ne bo vedel, kako ga je strah, ne kaj je zapisal s stopinjami v prah"

mah · Objavljeno: 14 Jan 2008 21:33

dragi Oblak!

najprej si snamem klobuk in se ti prav spoštljivo priklonim. v pozdrav.

a povem ti, da je Moral miniti celi teden in morda še malo več.. od obljube, da ti bom pisal, do sedaj, ko držiš v rokah mojih nekaj besed, ki sem jih namenil le tebi. razumem, da je pisati pisma že zastarelo. a to je edini možni stik s tabo, čeprav vem, da: ko je zima, svojega poštnega predala ne pregleduješ prav pogosto.

a zame je ta čas skrajni, da ti.. dragi Oblak, napišem pismo.

kaj se napiše na začetku pisma Oblaku? ne morem te vprašati kako si. ne morem. zima je tudi zate bila vedno posebne vrste mrtvi tek. ler. tu ne moreva nič. ne ti, ne jaz. še najmanj ti, ker zimsko nebo ima posebne zahteve in le nekaj od vas se v tem obdobju zna zaveseljačit, zađinglbelat, zasmučat in zakepat. in to celo nekateri v megli. si lahko misliš???

no.. za to, da sem se odločil, da ti napišem pismo.., imam razlog.

pogovoriti se morava. o velikotemu. o velikočemu. in to nujno. pred pomladjo. namreč..

če si me kaj spremljal skozi to zimo, si videl.. bral morda? .. pisma tistim, katere si mehko podložim pod hrbet, kadar se odpravljam na Poezijsko 9. vse tiste Trave.. Srce.. in seveda.. moj učitelj: Pekel.., so pismo že prejeli. oooja, tudi ti veš, da s tabo zaživim.., da te nujno potrebujem za Beg in za Vrnitev. da me potegneš v Življenje in vračaš v Smrt. kot Oblak in kot oblak. zginevaš, se zbereš iz nič, se pojaviš.. zapluješ ali odvihraš, te je preveč ali premalo, zakriješ Sonce, odkriješ Luno.. vesoljaš se prav tako, kot se vesoljajo rime.

tisti.. tvoj kopasti obraz nastaja večina nad področjem, ki lahko sprejme veliko Toplote.. ko sva skupaj predihala pšenično polje.. tisto, zrelo.. sva bila vedno oba polna, prepolna. če naju ni preganjal kakšen “tuj” veter, sva se razbohotila v prelepem.. čeprav, če pomislim.. nekaj, ja. kar nekaj prijaznih vetrov naju je večkrat razgrinjalo po nebu, morda malo pomrznilo po robovih, da se je v smehu naredila mavrica okoli Sonca v dnevu ali pa okoli Lune v noči.

pa tolikokrat sem se rad okopal v tvoji belini potovanja. a v naslednjem trenutku si zaželim, da bi se s tabo nevihtal, da bi bil grom in strela tvojega presežka.. takrat sva potem napisala kakšen zapis, ki je mehko in enakomerno zadeževal v Besedah.

in.. tista zapletanja v krošnje: nemir v meni se ni zmogel stegniti višje od tazadnje, najtanjše veje.. hehe.. vedel si, vedno si vedel za moja nestrpja. takrat si prišel osmukat krošnjo, nemir se je povzpel na tvojo belino, mehkobo.. in sva šla. samo naprej. visoko, višje, najvišje.. v Vesolje, prepredeno z Ljubeznijo.. mimo Lune, taZaljubljene, malo pod Soncem, oranžnoVročim. v dojemanju vseprisotne Svobode.

ej Oblak. ti Prijatelj. tvoje Kraljestvo Nima Mej. zato Vedno, ko se zazrem v Nebo, pred tabo snamem Klobuk.

za konec.. naj ti zakličem veliki Hvala za vsak zadeževan dan posebej.. seveda v želji, da mi čimprej odpišeš.
_________________
"nihče ne bo vedel, kako ga je strah, ne kaj je zapisal s stopinjami v prah"

Kobilica · Objavljeno: 15 Jan 2008 06:40

Draga mah

Tvoje pismo je prišlo ravno v trenutku, ko sem se zdeževal in bil skoraj prazen, a zdaj se spet polnim.

Kako lep in krasen je občutek, ko se name zatekaš. Kaj vse ne znosiš sem gor, veselost, ljubezen,neučakanost, hrepenenje,samoto, žalost, solze smeh, skorajda vso čutenje, ki ga srce premore.

In kako lepo je vse to zadrževati.

Se spomniš, kako sva enkrat , skrita pred zemeljsko običajnostjo, gledala onkraj vesolja. Mars je rdečel izza sivine , in kako tih in vsemogočen je svet iz mojega naslanjača. Tisto , da bova šla na eno zvezdo, morava speljati, saj ne da je težko, le prava svetloba mora biti.

Spomnim se , kako je kadar sem poln vsega in komaj tovorim vse s sabo.
Takrat ne pomaga nič. Nebo se odpre, Veter začne priganjat, stemnim se,
od vsega me začenja bobneti, rezko se prekoljem na grom in takrat me nič ne ustavi. Grmim in treskam dokler ne izpraznim vseh čustev, sikam ogenj dokler ne požgem vse žalosti, bučim dokler ne utišam vse jeze
in na koncu prej ali slej zaspim v tišino.

In takrat nastane spet mir , nepremičen in blažen mir, ki ga samo rahla sapica ziba sem ter tja, kot mati ki pestuje svoje novorojeno dete.

In to je blažen občutek-, prav tak kot sedaj, ko ti to pišem.

Ti se nič ne boj, dovolj me je za vse, ti kar prinesi sem gor vse kar imaš, tu si na varnem.

In pozdravi vse pesnike tam okoli, čakam nanje da me obiščejo.

Tvoj Oblak

http://www.youtube.com/watch?v=ZpyOMHkxyyM
_________________
Kobilica do groba- a do groba je še daleč
http://califerae.blog.siol.net/

mah · Objavljeno: 15 Jan 2008 10:22

cirus, stratus, kumulus, nimbus.. (in vse tvoje kombinacije)..

vedela sem.. vedela sem! vedela sem, da sem pri tebi dobrodošla. tvoja pisana zatočišča me polnijo, praznijo, oblačijo in vedrijo. prav je tako. vse je prav. vse je v redu.
in spomniš se.. ooooja, tudi jaz se spomnim.. ko sva se morala poskriti onkraj vesolja. ko naju je Mars tiho (a renčeče) božal po utrujenih mislih.. res je bilo vsemogočno.

šla bova na Zvezdo, bova že speljala, boš videl.. svetloba je tako blizu svobodi, da se bo morda v nekem trenutku zatresla zibelka in prezrla, da sta to dve Besedi.
najina Najinost je prepovezana, da se ne bi zmogla s tabo prekláti, bobneti in raztreščiti.. v.. nepremični mir, kot praviš. bom zmogla, že zdaj sem na dobri poti.
o tvoji varnosti.. pa da ne govorim.. pr mej tisočih nevihtah vem, da me ne boš dal, da me ne boš prodal.

pesniki.. juuupi.. prihajajo, se pri tebi pretegnejo in zaplujejo v mrak, zoro, kaplje in na blazino razgrnjenih sončnih žarkov!

p.s.
potovanje po sledi, ki si jo zapustil v meni, se Nadaljuje.. hvala za povezavo, da tudi drugi, meni dragi - vedo, kje sem, kadar me ni.
_________________
"nihče ne bo vedel, kako ga je strah, ne kaj je zapisal s stopinjami v prah"

makalonca · Pridružen/-a: 14.01. 2008, 17:42 Prispevkov: 11

Prepotovala skozi pisma in še bi. Lakota je potešena, ampak te hrane pa še.....lepo mah, lepo....

mah · Objavljeno: 15 Jan 2008 22:17

prevesela sem. enostavno vesela, da si se pismala z nama, da ti je všeč. mariskaterega prejemnika presenetim s pismom. pa nič hudega. sem njihov dolžnik. uporabljam jih za svoja divjaštva, za težave, za zdravljenje, za lepoto, za metafore, žvrkljam jih v glavi, premetavam v srcu, vozim med črkami..
hvala ti.
_________________
"nihče ne bo vedel, kako ga je strah, ne kaj je zapisal s stopinjami v prah"

Zarija · Pridružen/-a: 13.01. 2008, 17:16 Prispevkov: 145

Pozdrav z nimbostratusa, dragi moj mahec... Saj me poznaš, mar ne... Na njem se ne rdečijo niti zlatijo zore ali zarje... Morda se na njih ujame kdaj kaka mavrica - pa še ta bolj v toplih, poletnih mesecih...
Ampak tu, kjer se sedaj potepam je zima... Ona nadležna, ki se ji ne da sestopiti niti za par korakov, da bi lahko namesto turobnih solza trosil belino, ki nas navdaja z upanjem nepopisane prihodnosti...
Ampak: mar nisem ravno z dotikom s tvojo mahovito površino začul šepet, da so tudi smrdeče luže za nekaj dobre...
Morda, za navadni mah, ki se stiska pod skalco one smreke... Ne vem pa, kako bom jaz, nimbostratus, obarval zarji lica v rdeč nasmeh...
Ne bi rad, da ostane vkovana v mojo sivino, pa čeprav se ta prelevi v lesk srebrnine...
Morda bi pa moral na pot, čez onih devet gora, da se bodo moje plasti ob dvigovanju čez one vršace, čimprej izpraznile in bodo sončni žarki raztgali ta moj togi plašč...
Nasvidenje....

mah · Objavljeno: 17 Jan 2008 09:15

a ti si tisti, ki poje "oblaaaki sooo rudddeečiii"? od tam odsev vroče krvi.. in da je zima nadležna? malo več dela imaš z nami.. bi rekla.. drugače pa ostaja v nas vkovana sivina, dokler se Dejansko ne postavi na glavo. le moč, moč, moč potrebujemo. veliko nje. zjutraj dve čajni žlički.. opoldne dve jušni.. zvečer pa.. ej, dragi moj nimbostratus.. si postreži z zajemalko in se zamavričaj v srebro.. že zato, da ga odmrzneš. vsaj v sredini.. po robovih pa kar naj ostane.. že zato, da se obranimo lastne žalosti.
_________________
"nihče ne bo vedel, kako ga je strah, ne kaj je zapisal s stopinjami v prah"

mah · Objavljeno: 23 Feb 2008 23:08

dragi Moški!

naj te najprej lepo pozdravim in ti povem, da si bil, si in boš, vedno globoko spoštovan. a nekako .. kaj vem.. pisati pisma je že zastarelo.. ker: koliko te včasih pogrešam, toliko te imam kar zadosti ob sebi. to vidiš. zadotovo vidiš. veliko rim si dobil že od mene. tudi v svojem imenu si jih nekaj spisal..: kadar je bilo prehudo.

pa vendar.. zdi se mi, da je čas, da ti napišem pismo.

kaj se napiše na začetku pisma Moškemu? in to v teh časih, ko več ne spoznavaš, ampak veš, da je Ženska tvoj del? če te vprašam kako si, mi tvoja vehementnost zagotavlja lajf brez napak. celo: pedantno zložene srajce v omari. tudi po barvah.

če pa se zazrem v tvoje globoke oči.. mi govorijo odseve večernega sonca, mi odzvanjajo odmeve krikov iz bojev in šepetajo lesketanje pod površino.

no.. to, da sem se odločila, da ti napišem pismo.. ima razlog.

pogovoriti se morava.

svila tvojih zmožnosti je nezimerna. kam naj z njo? kdo mi lahko ponudi več, kakor mi ponujaš ti? nihče.
včasih.. mi jemlješ moč. včasih mi jo daješ. in tvoja strahotno občutljiva podpovršina je prepredena s silovitostjo, ki jo v večini premore le mati Zemlja in oče Vesolje.
tvoja natančna logika seka in reže pošrek in podolgem vsako slučajno zatavano misel. kako zmoreš?
prisebnost ob rdečih trenutkih te ne zamegli v takšni meri, da bi ji podlegel. takrat se morda zaveš svojih korenin od neke davno samozasejane žive meje. prav z lahkoto jo prestavljaš.. zdaj sem, zdaj tam.. malo tu, malo znotraj.. in ni ti potrebno nikamor skočit.. živa meja potuje v tvojih dejanjih. zato pa je - najbrž - živa. ali pač.
izgubo prenašaš kot stari vojak. nekaj časa z mrzlimi nogami še stojiš na straži.. a obhodi so vedno bolj redki in s sluhom, ki je poznan samo tebi, že loviš drugačne tone.. z vsemi drugimi čutili pa tudi že drugačne vonje.

do kod seže tvoja planjava, kdo ve? niti ti sam. lahko se kobacaš kot majhen nebogljeni dojenček, lahko zatrmariš kot vedoželjen petletnik, lahko se prav po pubertetniško utapljaš v hormonih, ki ti vedno znova in znova zalivajo zadnje zobe, lahko si polnokrven tridesetletnik in tvoj je ves svet, a lahko si poln nekih nedovršenih in nedoločljivih bolečin kot starček pri osemdesetih, pa je tvoja planjava.. površina delovanja.. še vedno ista. to je čudež. vsaj za tisti del Ženske, s katero živiš v meni.

pišem neke zabluzene zapise.. tudi v obliki pesmi.
veliko jih je posvečenih Travam, Oblakom, Srcu, Hudiču.. a ogromno jih je napisano tudi Tebi.

nekoč sva se srečala.. že davno tega.. na križišču. spomnim se. nemo sva se zazrla drug v drugega in barve oči so postale enake. vesele.

snidenje je zapletlo vse poti križišča.. in od takrat so na svetu rondoji.. krožišča. nekaj poti, ki se same od sebe zavrtijo v krog. včasih gredo skupaj.. včasih se odcepijo prej, morda preveliko prehitro.. včasih se v ta krog pripelje prepočasi.. tisti abs-ji, ki so v nama.. pa smernike ne opaziva pravi čas, pa velikokrat se zaradi nerazumevanja terena dela ponovni krog.. tudi izhodne, opozorilne table so včasih težko berljive..

nekako sva.. takole skupaj v eni misli.. ostala na nivoju križišč. barve na semaforjih so napovedovale novo ero. posebno oranžna.. potem so oranžni najprej ukinili utripanje, nato so ji še skrajšali čas delovanja.. potem pa naju je krožišče pravzaprav prehitelo..

zato ta večna prepletenost in kroženje najinih svetov ostaja.
ali drug z drugim.. ali pa oba v enem. midva v Moškemu, ali midva v Ženski. nihče od naju.. če sva le malo pametna, naj raje ne govori o procentih. še manj o tehnikah.

ker..: kateri od naju si upa potem.. malo kasneje.. oblizniti prste?

za konec.. se ti naj za to, da se vsaki dan lahko sproti učim od tebe, zahvalim.., seveda v želji, da mi čimprej odpišeš.
.
_________________
"nihče ne bo vedel, kako ga je strah, ne kaj je zapisal s stopinjami v prah"

Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli

Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje
SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje
Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli