 |
hana |
 |
Pridružen/-a: 13.01. 2008, 16:09
Prispevkov: 69
|
 |
|
 |
|
|
 Objavljeno: 01 Maj 2009 20:33
|
|
Njegovo poemo sem dobila v grickanje za darilo. Ne bom svaljkala misli. Izpadla bi preveč amatersko. Upam da boste uživali v priboljšku kot sem sama. Pesmi so preklofane iz zbirke Drevo in vrabec.
Reka
Že na začetku si bila mogočna. Ni bilo struge, ki bi lahko
ujela tvoje gibanje. Že na začetku si prestopala bregove
in se počasi premikala pod skladi oblačnega neba. In v gorah,
kjer kot vsaka reka izviraš, kjer se rojevaš, stojijo templji
in v njih sveti možje, in v gorah, kjer se rojevaš,
so vrtovi, v katerih cvetijo lotosi, so drevoredi, po katerih
se sprehaja tišina, so drevoredi iz ozona, in v gorah,
kjer se rojevaš, gnezdi veter, in ko se ti premakneš,
se veter premakne skupaj s tabo, in ko se ti premakneš,
potopiš templje, in šamani se čudijo tvojemu hodu, vse
jemlješ, ko tečeš, ničesar ne pustiš nedotaknjenega, ničesar
nezaznamovanega. Vse potapljaš vase. Gozdovi so v tebi in
v njih pokončna drevesa iz kamnov, besede trave vzameš v
svoj jezik, in šume noči, vse jemlješ in ničesar ne poškoduješ.
Prijazna si, ko dihaš. Prijazna si, ko ti utripa srce, ko
se vate zatekajo ljudje, da bi jih oblila z svojo nežnostjo.
In počasi, počasi se spuščaš. Polniš doline. In že na začetku
si bila kot delta Nila, delta Amazonke, in srne se zatekajo
vate, in konji vetra poljubljajo tvojo kožo. Že na začetku
si bila mogočna, in še vedno si na začetku. In ko boš priromala
v doline, boš vase potopila žitna polja, in petje ptic, ki
drsi po čelu večernega neba, boš vase potopila mesta in boš
ustavila naglico, boš potopila mostove, vse boš potopila in
ničesar ne boš poškodovala. Tvoje telo ni iz vode, tvoje telo
je iz svetlobe. In prihajaš v ravnino in tečeš, tečeš.
Bližaš se morju, da bi se zlila vanj, da bi te vrnilo v nebo,
na začetek. In reka, povej mi – kje začenjaš ti in kje
se začenjam jaz? Kje se končuješ ti in kje se končujem jaz?
Vprašanje. Odgovor. Skrivnost.
Prihajanje pomladi
Tako je, kot da bi se še enkrat učil abecede.
Ponovno prepoznavam drevesa, se jih dotikam;
gladko lubje bukve, hrapavi hrast, smolnati
izcedki iz pritlikavih borov in slokih smrek.
Ostre vejice resja, ki nehote ranijo dlani.
Moral sem oditi ven, da sem se prepričal.
Nesmiselno je gledati potok, ki je otrpnil
Pod ledenim oklepom, skozi umazano okno sobe
In zraven božati platnice neštetih knjig.
Dolgo časa že nisem stopil v gozd svoje preteklosti.
Toda telo in nos se še vedno znajdeta, se upogibata
od valovanja v zraku. Čutim prihajajočo spremembo.
Ta, kot vedno, najprej osvoji misli in v njih prehiti
naravno dogajanje. Z zaprtimi očmi si predstavljam
divji česen, ki bo čez čas pognal ob potoku,
popke listov, ki bodo ob nalivih pokukali iz vej,
in dolge šibe vrbe žalujke, ki vedno prva ozeleni.
Da, pomlad prihaja, še enkrat se bo zgodila variacija
na tisočletno temo ponovnega rojevanja,
kot jaz ponavljam staro ugotovitev in ji dodajam svoje videnje.
Še enkrat bo prihod pomladi pomenil odpiranje vrat,
kot ga pomeni vsaka pesem in me s tem opominja
na moškega, ki sem ga opazoval,
ko je odpiral vrata v kinodvorano
in z elegantno kretnjo povanil nevidno občinstvo
v tišino pričakovanja.
Zdel se mi je popolnoma prepričan o svojem poslanstvu,
kot sem jaz prepričan, da sta pomlad in pesem eno.
Obe rešujeta in dajeta upanje. Kot vsak dotik
in vsaka beseda ljubljenih oseb, kot nežnost
dr. Williams, ki zadiši iz porumenelih listov,
tako živo in prisotno kot vonj gozda
v moji zavesti, zdaj, ko sem se vrnil,
in pišem argumente v katalog upanja,
argumente, ki jih prinaša pomlad,
in težko bi bilo, da se v njih
ne bi prepoznal tisti, ki se večno slepi,
da mu bo nekako uspelo ukaniti smrt,
pa naj si bo kakršnakoli že.
En dan v njenem življenju
Drevesa in hribi, ki so stali potopljeni v temo,
oddaljene točke na obzorju, se zdaj približujejo.
Velike ladje režejo valove prozornega zraka.
Ladjevje svetlobe prodira v soteske in kanjone.
Noč je izgubila svoje poveljstvo. Projekcija
sveta, ki se je dogajala zunaj, se počasi seli
v njeno spečo telo, ki je brez teže potovalo
skupaj s planetom. Vse jo počasi dosega,
spopad z vsakdanjostjo v svojih porodnih krčih
in z njim pomoč – spomin, ki ne nosi bolečine in
strahu. Nepričakovane stvari srečuje, ko se
dotika predmetov. Neizmerljive daljine prečka,
ko hodi po ulici. Poznam natančno zven njenih
korakov, in zvok, ki ga ustvarijo lasje, ko
ji padejo na hrbet. Poznam natančno zaporedje gibov
in njen nasmeh, ko se pogovarja s prodajalci v
trgovini na vogalu. Včasih se mi zdi, da ji lahko
berem misli, vidim njeno upanje, ki je mehko in
nedosegljivo kot mesečina. Rad bi jo blagoslovil.
Rad bi ji prinesel kakšno olajšanje. Poldne je
in aleje v mestu, kjer živi, gorijo od vročine.
Oddaljen dež moči irske travnike, temna gladina
jezer v Massachusettsu se upogiba pod sunki vetra.
Tudi ona ga kliče v mislih, da bi ji prinesel hlad
in svežino. Še nekaj ur mora preteči in zopet bo
izbrisalo dan. Nič se ni zgodilo. Nič se ne bo
zgodilo. Potrpežljiva je in čaka. Tišina sobe je
njen velik zaveznik. Morda zdaj, tako kot jaz, nema
stoji nad trenutkom, ki so ga do popolnosti
ujeli pozabljeni verzi. Diha zrak, ki ji ga nosijo
besede. Živi v sosednji ulici in včasih misli
name, si me nedoločeno predstavlja. Dekle iz
soseščine vseh mest je, soseščine, ki ni samo
geografska. Mislim nanjo in jo kličem. Čakava
drug drugega, da bi se pogovarjala v jeziku,
ki ima neskončno število besed za nežnost, da
bi bila gospodarja sveta in bi nama v tem življenju
uspelo deliti še kaj več kot le trdno in nepopustljivo
nostalgijo za prihodnostjo. |
|
 |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
|
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu
Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu
Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu
|
|
Pogosta vprašanja
Išči
Seznam članov
Skupine uporabnikov
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
Prijava
