 |
Blazek |
 |
Pridružen/-a: 19.05. 2009, 10:56
Prispevkov: 1
|
 |
|
 |
|
|
 Objavljeno: 19 Maj 2009 11:06
|
|
vedno sem bil človek za prozo, ampak v Barceloni nisem imel drugega kot zvezek, kemik in inspiracijo... tako da evo, tukaj jih je nekaj:
da bi razumeli
kaj mi je enkrat naredila
ljubezen
morate vedeti to:
živel sem hedonistično
masturbacijsko
leno, gnilo, lepo
a ko sem jo spoznal
sem začel hoditi v fitnes
vedno sem dobival
napačne odgovore
zato sem začel spraševati
napačna vprašanja
odgovori so boljši
kdo si?
moje ime je-
vem, kako ti je ime
kaj potem?
kdo si?
moje ime-
jaz sem spraševalec - kdo si?
aja, jaz sem ... odgovarjevalec?
nova beseda, toda jebiga
kaj bi rad?
jaz sprašujem!
potem sprašuj ...
kaj si?
podzavestna žival
kje si?
v črnini zaprtih oči
s kom si?
s tabo - in sam - in ob nekomu
komu?
ne vem, spim, pa ne vidim
odpri oči
dekle je - hej - kam si izginil?
perje je letelo po vsej sobi
prepira je bilo
konec, jaz pa sem bil
otrpel od strahu
ona je pištolo spravila
mi ponudila prestreljeno
blazino
in se nasmehnila
s srebrnimi
zobmi: vedno
deluje
če bi rad videl
resnico
zapri eno oko
drugega pa iztrgaj
in poskusi plesati
na vrhu stolpnice
na ritmično hlipanje
krvaveče luknje
oranžna barva dolgih
trepalnic žarkov me je še
zadnjič oplazila, preden je
na moj mali planet
ki ga redno zalivam
padel
mir
ko se bo zgornja veka
zjutraj spet dvignila
da bi vesolje lahko
videlo naše male planete
me bo ena od
trepalnic pobrala
med potjo
in neprostovoljno bom moral
cel dan viseti z
velikanske žice iz
roževine
vmes dvigujem svoje telo
treniram mišice
pa se vseeno vsak večer
že tresem od
fizičnih naporov
in tik pred prepadnim
popustom prstov v padec
se tudi sonce utrudi
zapre oči
in me spusti
na moj mali planet
psilocibin imam rad
ker predstavi telesu
dejstvo, da je več realnosti
oziroma ena sama
trda kot oreh
preplet več-dimenzijskih las
gole zlate ženske, ki jo vsi
tvorimo
in mislim, da smo mi
v pizdi
kar sploh ni slaba stvar
ker bomo bili prisotni
ko bo trebuh Vsega
- ki se je skozi čas že tako
brutalno napolnil, da šivi
stvarstva komaj še držijo skupaj
atome, sestavljene iz galaksij -
mimo ali preko nas iztisnil
potomca
in se bo vse začelo znova
pa vendar drugače
tako kot že
(nepredstavljivo število)-krat
do zdaj
psilocibin imam rad
ker predstavi telesu
dejstvo, da je ta nor občutek
vsestranske rumenosti droge
pomivajoč po
telesu
le prahec tobačnega pepela
na koncu goreče cigarete
ki jo kadi eden od pol-bogov
brez denarja
v zanikerni hotelski sobi
z balkonom, ki že
milijardo let gleda proti
velikanski molekuli scanja
navidezno ustavljeni
v času, ki se premika kot mrtev polž
iz scalnega kanala
zlate ženske
le da se pol-bog tega zaveda
mi, ki niti cigarete ne vidimo
pa ne
resnično pravi način
in kdo ve, kaj je
šele na koncu
in kje je začetek dihanja
kaj je smisel življenja
ljudi, ki ugotovijo
ta pesem je za
(reverse)
džankiji na trgu Colom
nemški potujoči glasbeniki
na igle in
ukradene cigarete
z velikimi grozečimi psi
ki med sabo fukajo
vedno nasmejani, poljubljajo
se na umazana lica
bosi po barcelonski
asfaltni žerjavici
izumili so svojo modo
stara klapa sovražnikov
ponoči
in najboljših prijateljev
podnevi
španski kokain jim je všeč
vendar ne odtehta
nekvalitetnih opijatov
zato gredo jutri
v Madrid
in potem naprej vse do
zvezd, lune, sonca, oblakov
letal, satelitov, meglic
in mogoče čisto na koncu
v topli materin objem
v Berlin
če časovni trak
obrneš v napačno smer
je kar naenkrat
vse skupaj veliko bolj
smiselno
udari me po jajcih
in mogoče te bom
opazil
zažgi mi hišo
in brcnil te bom v
mednožje
pobij mi familijo
in zažgal ti bom
bajto
ignoriraj me
in zaklal ti bom
družino
opazi me
in jaz te ne bom
zabava:
ni še konec
in nikoli ne bo
vrnil se je morilec
v popolni ekstazi
s krvavimi zobmi
zdaj tolčeva kozarčke
mesar ga razume
medtem ko škropi stene
z zeleno in rdečo
barvo, varnost je
pošla, ostalo pa
nam je pivo
in cel hladilnik drog
ljubimo življenje!
nekje vmes sem
poscal spečo devico
ki se še mora zbuditi
da bo posiljena
prišli so še dinozavri
pojedli devico
popili vso pivo
in nam pokvarili zabavo
ni panike, so rekli
priskrbeli vam bomo
meteorski ognjemet
okolje
ki sem ga še vedno dojemal
kot enotno sliko
košček ogromnega mozaika
je začelo dobivati obliko
glasovi, odmevajoči angeli, ki
so skakali okoli mene
so se spustili proti tlom
in spremenili agregatno stanje
iz božanskih bitij v zvok
sedel sem na rob
postelje, pogledal na uro:
šesta zjutraj
in se zasmejal samemu sebi
po celi noči
končno prisoten
čaka me črno spanje
sivi popoldan
bela bolečina sklepov
mavrični spomini
umetnost je nuja
pa reči, kar hočeš
primitvna umetnost
je seveda fuk
ustvarjanje/uničevanje
zato nekateri tepejo
svoje otroke
zato jaz zažgem
vse kar naslikam
l'art-pour-l'artizem
dekadentni svet
če bi lahko, bi
morje prebarval v rdeče
s krvjo tisočerih civilistov
raztrelil sonce
potopil luno
in se spodaj podpisal
palma s slamico
visoka sangria
ali sem zamešal?
nič ni jasno, ko
poletje
sije skozi okno
lasje so tako slani
in trdi zaradi morja
da jih gricljam
kot bobi palčke
če pada dež, ga pijem
da izščijem dodaten
cm nadmorske višine
ker smo vsi le
zadovoljni sužnji toplote
ko nas sonce
opozarja nase
hodil sem po Zemlji
in minilo je nekaj let
in kar naenkrat sem se
zavedel, da sem se naučil že
ogromno: recimo, da ne smem
nikoli govoriti o svojem
otroštvu, ker se s tem
razgalim; da sem razvil
svoj lasten stil
hoje, tikov in čudaškosti
ki je vedno bolj izpopolnjen
in lepše neopazno paše v
šablono, eno od luknjic, v
katere se vsi poskušajo stlačiti
in biti normalni;
da lahko tudi čaram, sam v sebi
namreč, se pred spanjem potapljam
v podzavest
in tam brcam igralne kocke naokoli
ki so očitno glavni element
mojih možganov, in kontaktiram
ostale psihonavte; da je
ponujena roka slaba namera
ponujeno jabolko poskus prodaje
ponujeno mnenje obratno od resnice
ponujena ljubezen dejanje
amaterja
ponujeni planet naša največja
sreča/prekletstvo
ponujena ljubezen nezamudljiva
priložnost
ponujeno mnenje svoj lasten svet
ponujeno jabolko ljubezen v semenu
ponujena roka nov zaveznik
ker je multiverzum splet
naklučij, ki se vedno izidejo
v plus in minus; da sem
v vesolju, ki je
tik pred tem, da se kot
mehurček združi z nekim
drugim vesoljem
in spet spremeni
resnice in
zakone
prašna cesta je za sabo
puščala dimnate vrtince
peska in ostalih pregretih
kamenih delcev
in avtobus je vozil po
vedno svetlejši poti
ker sem jaz za sabo puščal
dimnate vrtince
vonjav in spominov od
včeraj
za sabo puščal tiste
poljube, ki se jih sramujem
ker mi ona resnično ni
več všeč
zdi se mi, da je kriv
vonj, njeno telo je dišalo
po smrti svobode, neuresničenih
sanjah in padlih solzah
veselih oseb
njen vonj je kratil mojo
norost in mi kazal resnico
ki je morda lepša, kot bi
si upal
priznati
in jaz sem ji včeraj dal
vse, kar premorem
ona pa meni le
sončna očala
z roza okvirjem
ko sva se stiskala v
spalni vreči in se tresla od
mraza, ker nisva mogla
zapeti zadrge
ali pa je bil to le moj mraz, ki ga
vedno občutim, ko sem zraven
ženske stoletja
nekje na nebu se skrivajo
tvoje obline
vem, ker jih čutim, ko mojo
raketo obrača po teh
vesoljnih toboganih
med zvezdami
ki so inverzne kopije
tvojih zenic
pesem za spermij, ki
še ni nastal v mojih jajcih:
nekega dne boš
uspel biti najhitrejši
devet mesecev mučil ljubezen
tvojega življenja
in se rodil v moj svet
ki je čisto v redu
mogoče prašen, pa vendar
zanimiv, kot kakšna
Gaudijeva katedrala
in če me boš pri
desetih letih vprašal, zakaj
imam rdeče oči
ti bom - priznam -
lagal
in pri petnajstih letih s tabo
pokadil prvi joint
čeprav verjetno že tvoj tristoti
in če boš padel po
stopnicah, bom paničaril in
pretiraval in
te peljal v bolnico
čeprav boš imel samo buško ali prasko
in če ne bom več ljubil
ljubezni tvojega življenja
ti bom prepustil moj prašni svet
napisal navodila za uporabo
spakiral kovčke
s tabo popil še zadnje pivo
in se odselil
v končno-zasluženi dolgčas
kjer ne bom slišal tvojih
kasnejših obtožujočih krikov
zaradi pokvarjenih genov
zasvojenca
no ... konec je
kdo ve česa, toda konec
je in prižgem si
zadnjo cigareto, popijem
zadnji kozarček in
prvič pogledam skozi
ključavnico vrat
ki vodijo v novo sobo
kjer bom drug človek
vidim: sebe
kako skačem po postelji
in tebe
kako ravnaš rjuhe za mano
pa njega
ki me bo zabodel
v hrbet z zlomljeno zobno
ščetko, goreč gozd
prenos duš z mojih
staršev na moje otroke
vroče vroče vroče zime
trenutek sreče in
nirvane v južni Ameriki
s slino prijateljev
v kozarcu za penino
oko odmaknem od
ključavnice in si znova
prižgem in natočim
ni nevem kaj...  moji prvi poskusi  |
|
 |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
|
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu
Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu
Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu
|
|
Pogosta vprašanja
Išči
Seznam članov
Skupine uporabnikov
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
Prijava
