 |
hana |
 |
Pridružen/-a: 13.01. 2008, 16:09
Prispevkov: 69
|
 |
|
 |
|
|
 Objavljeno: 24 Avg 2009 16:52
|
|
Simona Kopinšek je smisel besede. Prežeta je z ženskostjo, ženstvenim principom. Včasih se mi zdi, da človeške samice nimamo več poguma delovati mehko v svetu prerivanja, rivalstva.
Ne vem če je izdala pesniško zbirko. Dolgo, dolgo nazaj sem jo brala na nekem forumu. Tole pa sem našla v reviji Dialogi. Kjer so objavili Pištin Frida- z prejšnjega foruma.
Redko me najde sreča čepečo, vso prešvicano na pločniku, čakajoč avtobus. Privoščim vam drobec ali dva,…… upam da ne kršim kakih pravil. A je tako omamna, da zaplje na robove,…. 
Tišina je kazen za kričave. Zdaj vem, ker že dolgo skrivoma zasledujem kotalkanje užaljenih in se ob tem niti ne nasmiham niti ne poskušam postati kdo drug. Tudi kadar me razgaljeno in nadišavljeno na večer dohitijo oči zaklanih živali. Pred njimi se nimam kam skriti, pa samo tiho gledam, kako zrejo vame. Včasih se tako mimo odprtih oči splazi vsa noč. Potem se na poljih in na zgrbančenih vejah starih osamelih dreves začnejo zbirati prve vrane. V cerkvi brez vernikov se oglasi zvon. Zaradi nečesa, kar ne znam izgovoriti z besedo, a vem, da me z vsakim jutrom znova pripravlja na Tisto, kar iščem že vsa ta življenja, in z globokim dihanjem, ki ga sprva pozabljam v pljučih, le sprostim skrčeno telo. In če ne prej, si vsaj za podaljšan trenutek, ko Stvarstvo rojeva jutro, dovolim verjeti, nekdo mi prihaja naproti, ko vzhaja sonce.
*
Ko vstopim, za najmanjšega v sebi naročim kozarec bližine. Drobnih nasmehov postojim med širinami vrat in utrujenih časov, ki tečejo med nami. Z vsemi razlikami v barvi in vonju. Z vsemi odstopanji od slabega in dobrega. Srce telesa, kjer trenutno bivam, zadrhti že ob misli na sled bližine. To je dovolj. Podobno iztegnjeni roki revne ženice, ki jo ob nedeljah srečujem na poti v mesto. Nikoli je ne vznemiri vrednost kovanca, ki ji ga položim v dlan. Vedno le preprost »Dober dan«. Obema je dovolj tako malo. Z vsemi razlikami v barvi in izkušnjah oči, vonju po različnih smereh vetra, slabem, ki naju je naredilo boljši, sva si enaki. Prihajava z istim in z istim se vračava. K pesmi, ki sva jo peli ob rojstvu.
*
V pospravljeni kuhinji, v pometanju smeti in las, ki ostajajo za ljudmi, ki me obiskujejo, z vodo v dlaneh, s katero spiram obraz po spanju, med predajo čistemu Niču, te dojamem, moj Bog. Z mnogimi imeni te kličem in na vsa se odzivaš. Vonjam te v poležanem prahu dežja, v tistem kar z vetrom dviguje posušene barve prelepih javorjevih listov, v zavrženih majicah in šalih, ki ležijo na dnu omare, Si. Čeprav drugačen, a Si. In če je ne odpiram prepogosto, vedi, všeč so mi luknje, ostale po hranjenju moljev. Prisoten si bil med ljubljenjem in zdaj si v spominu nanj. Vidim te v oljnem madežu ceste, ko se na sprehodu s psom mimo hrupa umikam na ozke ulice. Kadar drvim s kolesom, je tvoja podoba med vsemi hitrimi slikami prostora, ki se širi in oži. Konce tvoji prstov čutim na obrazu tudi brez vetra. In vsaka med nama rojena Tišina je brez razloga, brez pojasnila. Preprosto je. Kot je lahko preprosta le preprostost. Morda zato ne potrebujem žalosti, s katero bi skušala zaobjeti to Ljubezen okoli pasu. |
|
 |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
|
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu
Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu
Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu
|
|
Pogosta vprašanja
Išči
Seznam članov
Skupine uporabnikov
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
Prijava
