 |
Santini |
 |
Pridružen/-a: 31.12. 2009, 23:39
Prispevkov: 4
|
 |
|
 |
|
|
 Objavljeno: 31 Dec 2009 23:47
|
|
§ Pesnítev zapòj mi, Christina, o máni Trojíce svetlè,
Njen spíritus išče substánco, vendàr je nikjer ne uzrè.
Neskônčna črnina temačnosti mrzle ji káne v očí.
Njen ánimus silni edini kot bit bivajóčega tlí.
Nabira si vígor, ki tvori se v jêdra žareče teló.
Okléne nabòj se je vôde, svetlôbe in ôgnja krepkó.
Namera nje blágor je: énsis mogočen, da vákuum strè.
Nje sila kipeča, da v céntrum se zbêre, da vánus predrè.
Nje lábor goreči, da ígnis zaneti, da glácies vrè.
Nje cása svetleča, da lúmen zasveti, da fóris odprè.
§ Oglási se prva Trojíce, Sinája, boginja vodá:
»Ponêsla bom v níhilum móč, da izlije se sŕž po njĕj vsà!«
Oglási se druga, Dalárija, diva svetlobe milà:
»Ponêsla v mrakôbo bom svètlost, da večna temà se končá!«
Oglási se tretja, Gorgóna, boginja toplôte ognjà:
»Ponêsla bom v vánus esénco, se vótlost napolni črnà!«
§ Vse tri so združíle se v Eno, se skupaj ovile krepkó,
v sredíci zabobnal eksplozije Véliki pok je močnó!
Trojíca mogóčnih delila mogôto je v ópus si nòv,
da únicum bôžje je mnóžice tvóril splŏh prvo nam snòv.
Fuzíja galáktike prvič ugledala lúč je svetá,
vesolje rodilo se staro, se prostor nikdàr ne končá.
In v níhilum rés je ponêsla se móč, da nam súče brez snà
okoli se luknje črné galaksíja, ki sŕž je polnà.
In rés se v mrakôbo ponêsla je svètlost, da radost zbudí,
osončja so vzklíla takó, da se vidi v prĕj črni temì.
In rés se je v vánus ponesla esénca, da vótlo polnì,
planeti so prvi nastali, na zémljo da stopijo vsì.
§ Nató so si Vélike trí naredíle edinstveni svét,
le-tám da bi vladale ône, odšlè bi lahkotno živét.
Osónčje izbrale so módro, ugledale v njèm so krogló,
jo nágnile malo na stran; zapolníle ji kráterja dnó.
Je prva, Sinája bogínja, na krogli ustvarila čàs,
da têče kot ura, nenehno, a nìč se ne sliši ga glás.
Je druga, Dalárija, dala planetu obličje svetló,
da êna je plát nam vesela, a druga nam tárna črnó.
Je tretja, Gorgóna, božanski stvarítvi izžgala skorjó,
žareča ko krogla shladí se, spreméni se kamen v zemljó.
§ Sinája božanska ponovno povzdigne milôbno rokó,
uvídi da nàmreč izmerno na zemlji je trdi suhó.
Vsa sila se zbere pri njèj, da vodóvje pokrije skorjó;
nastali so vsì oceáni, osóli jih Víšja nató.
Dalárija bôžja je videla, lúč da le sveti enà,
zató se odloči, da krogli popotnike trojne dodá.
Tako so rodile se lune; manjše, podredne lučí,
da vedno vsaj malo je svètlo, odbija leskèt se nam v trí.
Gorgóna božjà je uvidela, dà je vse polno vodé,
iztisnejo z njénih očí se ji lácrime, sôlze slané.
Je prva ji lácrima padla na séver, da kopno rodí,
je druga ji lácrima padla na vzhòd, da tam zemlja vzbrstí,
je tretja ji lácrima padla zahodno, da trdnost dobí,
četrta je lácrima padla na jug, da vodé razbliní;
a zadnja solzà ji utóne v sredíci, da króg zapolní.
Takó je nastalo vsĕh pét kontinentov ter néba straní.
In bil je lep dan in bilà je spet noč: s tem stvarníce uzró,
da krogle pravilno vrté se, po tirih pravilno tekó.
§ Bogínje še vprašajo sè, le kakó imenuje se nàj
svĕt nòv, ki vrtí se krŏg njìh, prăv na nôvo nastal ki je zdàj.
Tako so skleníle najvišje: »Mu Véxillum naj bo imé,
naj v njèm si nenehno dobrôta in zloba brusíta rogé.
Naj sám uravnava si vrême, naj rane zaceli si sám,
naj sám se razvija in širi, edinstven’ nastane naj hràm.«
§ Boginja je vsaka izbrala po èn kontinent, dă rodí
se osnova zakonov, vzbrsté da duhovnosti, duše kalí.
Sinája izbrala je séver, ker vedno bil tá ji je všéč.
Tako je skleníla: »Naj Détox bo njêmu imé in mrazéč
naj tá bo kos zemlje; ter Frígus mu drúgi nazív;
Amálija v njèm bo država, ki večne bo rime izlív.«
Dalárija vzela zahòd je, kjer zadnji se žarki iskré.
Tako je skleníla: »Naj Ánvilum zemlji bo tèjle imé,
a stranski naziv ji Exódus, po mêču, ki večno žarí;
bo králja predramil iz spanca, ki vodil bo druge ljudí.«
Gorgóna izbrala je vzhòd, kjer vulkanov je polno z zemljé.
Tako je skleníla: »Naj Lívidus grudi bo tèjle imé,
a stranski naziv Oriéntus, kjer sonca se lúč naj prižgè;
vendàr pa bo sila temnà jo zastrla, ko radost uzrè.«
§ A kdó naj odloča o glavnem območju na sredi zemljé,
ki večji je kòt vsi ostali, mu nôge na jug se valé.
Vse trí zatŏ stópijo skupaj, kot êno so vnovič glavé.
Tako so skleníle: »Naj Néxus bo centru mogočnem’ imé,
ki sever in jug sta mu déla, in slédnji Merídies bó,
prav tisti, ki zméraj drugačen je, vedno izstopa južnó!
V sredíni ozemlju pa majhnem’ naj Nódus bo drugo imé;
vozlíšče, sredíšče; vănj vódijo sleherna póta grudé.«
Vsĕh pét kontinentov krepkìh je dobilo imena takó,
vsĭ zraščeni v êno so gmôto, ki ugreza navkróg se v krogló.
§ Goreča Gorgóna bogínja je zadnjič zapela brhkó,
da vzklíla z zemljé so gorovja in hribi, ter griči rastó.
Zahodno se vzpnêjo višave: Janína, Testúdo, Ramón,
in Crúor ter Scyphus megleni, nazadnje visòk Oberón.
Na severu: Grávor, Granít, ti najvišji gorôvji svetá,
pa Nímbijski hribi mogočni in štiri gričevja nižjà.
A v Néxusu: Távijske gôre, še Cáudijske, dolge so té,
Adêrijski hribi višinski in Sípijske strme goré.
Zatem so rjoveli vulkani: zli Sêrpik z zahoda gorèč,
in Tímor ter Ríxor gorák, pa še Ótus ter Pálidus rdèč.
§ Azurna Sinája boginja je zadnjič zapela sladkó,
z goróvij da zlije se vôda, potoki in reke tekó.
Korita se polnijo suha, iz strug že mokrôta kipí,
saj vôda je vsèmu osnova; lahkó da normalno živí.
Zahodno so reke ogrômne: Amáris in Flúmine tók,
nadálje še Móndije struga in črnega Sánguisa lók.
Na severu: Flágrija z Zíljo, ti véliki reki mrazà,
a z njima še Tóxina drzna, in glavna, Venálija zlà.
In v Néxusu: Kíntija bistra ter Ságmina južna, čistà,
Ardéna-Florêja in Vélla, je zadnja Placêrna bilà.
Največje jezéro je Véxilla Lókvijsko, v centru zemljá,
tja kámor vodovje odteka, ostalo pa v Flúktusa dná;
v to véliko morje z zahoda in juga, a druga morjá;
Amálijsko, Flágrijsko s severa, Nórdijsko; mrzla so vsà.
§ Svetleča Dalárija diva je zadnjič zapela ljubó,
zemljà da požêne rastline, kisik da napolnil se bó.
Takó so nastale nižine, gozdovi in travniki vsì,
da zémlja ni mrtva, da raste; da živo zelênje cvetí.
Zahòd so gozdóvi krasili: Subtílijski, Vórtex, Bardák,
nižine pa: Móndijska, Xýmijska, Bítolska; Nóxijske mrák.
Na severu gòzd je Fidélis, Platánus in Décus košát,
nižine: Amalijska, Ríxijska, Flágrijska; kíp rek bogát.
In v Néxusu: Tílijski, Lókvijski gòzd, in Egerijski, góst,
nižíne pa: Ságminska, Tílijska, Cêrnijska; cvét je njĭh gòst.
Dalárija tudi uvídi, rastlina kisik da krepí,
odloči le-téga z ozonom da v zémlje orbito uloví.
Tako je bil Véxillum šírni dopolnjen v svŏj véliki réd;
pogoji življenja so péli, polníli z duhovnostjo svét.
§ Naposled boginje so déle: »Z živálmi napólnimo zdàj
planet vsemogóčni, da tukaj živijo, si delajo ràj.«
Kislino deóksiribónukleínsko so vzele nató,
zapisale dedno so kodo in dale srž znanosti v njó.
Tvoríle so gensko zasnovo; sestavile celico vsó,
eno da v dvoje se cepi; da déli nenehno rastó.
Vse celice padejo v vôdo, zvrtí čăs Sinája naprèj,
naj sámo življenje uspè z evolucijo silno in glèj:
Sináji rodijo se ribe, ki vladajo širnim vodám,
Gorgóni rodijo se kônji, ki vladajo stepskim zemljám,
Daláriji nežni rodijo se ptíce, ki v zraku njim dàn
je prôstor obšírni letenja, se sélijo v njèm cĕli dán.
Tako so nastale vse drúge živali, ki ékosistém
je bìl jim območje, naj bívajo v njèm, se jedó, ker potém
veriga prehrane žvenkljá, saj močnejši dă šíbkemu róg,
ko sám pa umrè od starósti, zaključi življenja se króg.
§ Nazádnje boginje so víšje ustvarile slednjo čudés,
nekôga, ki vlada Vexílla egêji; prišèl je z nebés.
Sinája izdólbe človeka, naj vsèh bo živali vladár,
naj z mislijo môčno se vzpenja izjemni plenilec, čuvár.
Po njéni podobi obé sta zrcalni njegóvi straní,
da léva sovpada mu z desno, a s trupa mu glava molí;
pa rôki in nôgi po dvé, sorazmerno celota stojí,
saj čè bi nekdó razprostrl si roké na levì in desnì,
od êne do druge straní bi prăv tóliko meril v dolgóst,
telesna kot njêgova jè; od glavé do peté; velikóst.
A čè bi razširil roké in nogé, mu začrta se króg
okóli trupà, ki, s središčem v popkù mu, prispè naokróg.
Ker nôge mu služijo hoji, ker nosijo trupa skelét,
konkretne naj bódo: enote si trí naj odmeri; če pét
bo vsèh jih biló; od popkà in do pête; navzgòr sta pa dvé
enoti od pêtih, drugače hrbtà se kostí vse zdrobé.
Takó kăkor êno naj tudi bo drugo načrtno dolgó;
od rôke koníc pa do srede trupà in od tù vzdŏlž nogó:
to bó pravokotnik zlatén, saj razmerje je zlati mu réz,
prav isto kot prèj od popkà do glavé in peté je zaréz.
Približno šestíca s štiríco, posebej deljivi z desét,
a točno šeststó osemnájst in tristó dvainósemdesét,
obé ki števili delimo si s tisoč, nató je rek téh:
da mále z velíko količnik je vélike z vsóto obéh!
§ Tako nam Sinája božanska ustvari človeka čudés,
ki hodi naj òn po zemljíni, dopolni naj stvarstvo drevés.
Nabira naj sadje z zelênjem, mesó pa mu glavna je jéd,
a s silo ne bó mu uspelo dobiti teh mêsnih si skléd.
Naj s pametjo zvabi živali v pogíbel črnôbno pastí,
medvede ogrômne in tigre ter druge strahôtne zverí.
Naj dela izdelke z rokámi, se prsti razvijejo mù,
ker vsà se dejánja prăv z njími vrstijo v nenehnem tokù.
Naj člôvek bo zmeraj sposoben dobrote in črnega zlà,
saj eno bojúje se z drugim, on sám pa je sredi potá.
§ Naslednja odloči se silna Gorgóna z mrakôbno voljó,
da vrsto si ôna ustvari ljudstvéno, čezmerno črnó.
Pošljè netopírja na zemljo, poišče človeka si dvá,
ugrizne ju zlì krvosés in s preklétstvom črnine navdá.
Vampírja sta prva nastala in zárod sejálcev gorjá,
splŏh prvič ljudem da krví zla bolezen okuži srcá.
Je vrsta temačnih drugačna od vrste navadnih ljudí,
močnêjša, bolj zlobna, vulgárno odúrna, jo svètlost slabí.
Bilí so podobni vampirji ljudém, a podóčna zobá
jim zrasla sta daljša, z vratú da se krí jim prelije v ustà;
utrè da si zób lăhkŏ pót do sladkôbe ožilja gosté,
in že poteší jim to žèjo, ki bode jih v srepo srcé.
Bilà je vampirjem ta krí zla sladica po jedi glavnì,
mesú, če le-tó je z živali, a raje s človeka kostí.
Sejalci so vsì agresivni, njih vedno je volja vojnà,
da nékdo z nekóm se spopada, da vláda vesolju vojská.
Jim nóč je zavetnica, lúč pa kot sablja boleča, gorkà,
a svètlo jih nè ugonóbi, ne zdróbi jih sveta vodà;
in niso nesmrtni, kot druge jih bôde rezilo vojné,
ki rane jim smrtne izjé in jih pošlje v počitek zemljé;
in niso neživi, da nékdo bi z groba temine bil vstál,
umrl da bi ênkrat in znova med živimi hrano iskál.
Jih Véxillum sili na tlà, da se gibljejo v zemlji planjáv,
le redki voditelji s krili omilijo padec z višáv.
§ Pehôta vampirjev zvečíne je sila gangrénov groznìh,
izkrivljenih gobavcev gôrkih, zlih zombijev gnilo grdìh.
Vampír je bil nàmreč izgrizel življenje s človeka vonjáv,
a tá se spreménil je mukah, drugačne krví je sestàv.
Je Rhésus bil v njèm negatíven, je redka ta vrsta ljudí,
njim rdéčkasti èritrocíti so àglutinírali vsì.
Izkrívil človeka je virus, grotésk je sprevržen nastál,
ja sám nesposoben življenja in bljúvanja širi drhal.
Ljudjé so jim gobavci rekli, saj mnogim je zgneten obràz,
kot nekdo če pékel bi krùh, a testó bi izpridil čez čàs,
razvlekel na levo in desno, poševnic izrávnal ne bí,
izpríjen bi hléb potĕm jédli, ko slednjič se peč ohladí.
Tako je izprídil bil virus vampirjev človeka teló,
kar tá je drugače rojèn, negatíven je Rhésus nivó.
Gangréni bilí so živalski, brĕz pámeti, brèz vsĕh morál,
le hrana vzbudí jim veselje, jedó da še žive iz tàl.
Njih gnèv je strahôta; brez vésti, brez duše je bolno mesó,
načenja gnilôba jim tkivo, nezmožno življenja je zló;
saj njìh gangrenózne razjede jim dajejo gnusen izglèd,
najgŕši, najslabši, grotéskniki; tó je gangrénov obèt.
§ Nazadnje Gorgóna boginja še pošlje na zemljo volkà,
kot prèj netopir je zdaj slédnji napadal z virózo gorjá.
Okužil je vólk dva človeka, ugriznil ju v gôlo rokó,
nastala sta prva lajkána, groznà volkodláka nató.
Je zárod volvêrjev bil vzklíl, ki na pol so ljudjé, a v temì
ob polnih se lunah spreménijo v divje, robate zverí.
Čez čàs pa ljudjé so volkôvi prevzeli divjaško lastnóst,
so silno bohôtni barbari bilí, ko njih kóžuh ni góst.
Biló je lajkánom kot tretjim povšéči človeško mesó,
zató so ljudjé jih imeli za iste vsĕh tèmnih, ki só
prinašali srh in gorjé; se borili z njĭh vojsko krepkó,
naposled pa zmagali várulvi sò s svojo sile močjó.
So svetile sè volkodlakom ponôči rumene očí,
ki vidijo v tèmi in dnevu, a tá jim odvzáme močí.
Volvêrji so vsì krvoločni, iz gobca se sline cedé,
premaga jih tèžko kdo v nôči, ko mesci jim svetli goré.
Bilà je to vôjska temačnih: vampir in gangrén ter lajkán,
in slednjič prevzame pobudo v spopadih mĕč zlà premočán.
So bíli nato se med sábo volkôvi z vampirji vojská,
napôsled pa združil demone je Wórkon tam v Wórdaxu zlà.
Največji je bil to vampirjev, obdán ki s skeléta runó
obràz mu temán je, ki vzbujal togôto v ljudéh je strašnó.
§ Uvídi Dalárija vojsko kot sajasto oglje črnó,
da združena hodi v kraljestvo ljudí in napada groznó.
Že rêče boginja, da ôna naslednjo ustvari vrstó,
ki svètla je, lepša od drugih, ozáljša človeka zató.
Deklè si izbere krasôtno, ji kožo voljnó pomladí,
odtének zatem osvetlí, da še v nôči leskôtno žarí;
odvzame bolezni ji brême, odvzame starósti nemóč,
vsa čístost že vêje iz njé, saj bleščí se ji venca obróč
z glavé, ko ji véter sprehaja se skozi nje zlate lasé,
vsa sije lepôta iz njé, ko preléstne očí ji žaré.
Podaljša boginja ji úhlje, ošili jih malce nató,
da gledajo ìzpod ji làs, da pokažejo vrsto brhkó.
Takó je vzbrstela splŏh prva vilínka, mehkôbno svetlà,
njĕn váruje rod naj ljudí in ozdravi jih rôka božjà.
So čisto nasprotje gangrénov dalárijske nimfe čisté,
se hrane le êne držijo: rastlinske solate zdravé.
§ Delili vilíni so dalje na razne se šè podvrsté:
visôki bilí so, ki prvi hodíjo po stèzah zemljé;
so gozdni naslednji po vrsti, ki ždijo v planjavah svetá,
vampirjev ki virus izpridi jih v kŕvne, temnè pŏlne zlà.
Naslednji po vrsti so tigrasti s severne zemlje snegá,
ki mràz jim ne more škodíti in rèp jim opleta ob tlà.
Nazadnje Dalárija stvari še biserne vile skrbnó,
njih génom prevlada nad vsèmi, potomke da rod hranijó.
Uvideli hitro vilini so silo vampirjev črnó,
že zgodaj razvili so trening bojévnih vojakov zató.
Ti niso popuščali dosti in niso svetniki bilí,
borili so sè kot vsi drugi, ker klín se le s klinom zdrobí.
Imeli bojevni vilini so codex izjemno ostèr,
držali so vedno se téga, častí da ne bi jim zastŕl.
Vodíli so zmeraj ljudí; spoštovali ki njìh so le-tí;
povêdli jih zoper vampirje z gangreni, ko stráh jim grozí.
Vilinski je rod že od nékdaj kot lepši od drugih bil znán;
drží ravnovesje; vampirski zrcali da svètla se strán.
§ Napôsled Dalárija bŕhka pogleda v globine morjá,
v Sináje kraljestvo, in združi človeka in ribo vodá.
Siréna je prva nastala, vilinka s plavutjo, brĕz nóg,
da v vôdi le z njò se premika; igrá ki svŏj glasbeni róg.
Zapôje mornarjem sladkó elegijo, ki sili na dnó
njĭh slepce; želé dotakníti se pesnic, ampàk ne vedó,
da žé se jim zánke pogube v morjá globočini pletó,
saj vôda jim pljuča zalije, sirene pa – ône gredó
po dih v oceane in tudi na kópno, vsestransko drznè
so déklice môrske; navdajajo s spevom ki glasbe milè.
Njih koža gladkó je vodena, so polne luskine sluzí,
ki ščiti jih v tèmnih globinah, da tôple so v mrzli vodì.
Krasijo jih dolgi lasjé in mehkôbno leskôten poglèd;
da nékdo podleže če čarom sirene, potem mu obèt
pokaže usode, da utonil bŏ, v čolnu se vozil brezglàv,
doklèr da obràz spĕt prelestni ugleda, tedàj bi bil zdràv.
Nikdàr pa sirena ne vzplava takràt na površje iz dnà;
pustí ga, da tárna; to nimf in vilink je zlă muka mehkà:
nekdó da bi strastno želel jih, celó ga vzpodbujajo v tó,
a slednjič, ko kliče libído, odrečejo vsako željó.
Vilinke celó bojevite se branijo tudi s sabljó,
če nékdo, ki slep je v ljubezni, napadel bi část jim svetó.
Takšnì je ustvarila diva Dalárija vrsti svetlì,
ki pà kljub vsemù ne izražata čiste dobrote kalí.
§ Nazadnje Sinaja boginja, stvarníca človeka rodú,
pomisli sorodno Dalariji; vmeša ljudstvénost konjú.
Tako je rodil se splŏh prvi kentáver, kopítnik krepák,
ki kópij je zmeraj bil vešč; suličar, pretresljivo gorák.
On šest okončin je imél: dvŏje ròk, a kar štiri nogé,
dvojiške v teló je postave, mu glava razkriva rogé.
Kentavri bilí so bolj redko zavezniki sile ljudí,
nikoli vilinom poslušni, vampirjev pa vsàk se bojí.
Sejalci so nàmreč temnì tudi njìh okužíli grdó,
kopitniki vsì so rušitelji močnih obzidij zató.
Tvoríli so v Fórmidu črno zavezo z vampirji nató,
ker sò obljubíli jim zemljo vilinov in Nórdijo vsó.
Pehôta kentavrov je hkrati tudì konjenica močnà,
vsĭ kopja in ščite držijo, navdajajo z grozo gorjá.
Težkó da bi kdó jih ukrótil v naletu falange kopít,
ne móre se môra končati, ne móre se ščit jim zdrobít’.
Če móral bi nékdo oditi borit se zopèr njĭh topòt,
s trikratno le vojsko bi mogel zadŕžati ôgnja sopòt.
§ Tako so boginje stvaríle šestero vrstá na zemljì,
prăv vsaka po dvé, a Gorgóni se tretja po zmoti rodí.
S tem delo biló je najvišjih speljano do konca potí,
tedàj se odločijo silo spojiti si v sphêri, kroglì:
telesu z največjim volúmnom glede na najmanjšo ploskèv,
vsa druga pa nàmreč, ki svet jih je Véxill vidèl;
imajo pri istem površju premajhen volumen vednó,
pri istem volumnu pa večje površje, kot veže obló.
Najlažje na prímer je vliti vodó, ki je v spheri, v kockó;
če krógla bilà je napolnjena, steče vodà na zemljó-
le pri površini enaki; in tudi obratno se dá:
odmerimo tóliko vode, da seže oblì do vrhá;
prav isto pa meri naj kocka prostora; potem je jasnó,
da cubus in sphero nekdó pretopi če v ploskèv, je nató:
kvadrat, pretopljèn iz kroglé, vedno manjši od tistega, kì
pretópil se jè iz kocké v kovačije žareči pečì.
§ V takšnó so teló tri boginje spojile vso silo svojó,
da óble z božansko močjó so popadale v širno zemljó:
boginja Dalarija, sphera, je padla v Anvílum prvà,
vsa sila je nje bilă v krógli in ôna je krogla bilà;
boginja Sinaja je, sphera, tja v Détox, na sever, padlà,
esénca je nje bilă v krógli in ôna je krogla bilà;
boginja Gorgona je, sphera, tja v Lívidus, vzhodno, padlà,
sam smisel je nje bil v kroglì in zdăj ôna je krogla bilà.
§ Boginje nato so krepké prepustile usodo svetá
vsĕm ljudstvom in vrstam; naj drugi odločajo s silo vojská.
Samé pa vodník so dogodkom, inténco jim dajejo snà.
Sinaja nosíla je vígor vodé in je sinje modrà;
Gorgona nosíla je vígor ognjà in je krogla rdečà,
Dalarija nosi pa vígor svetlobe kot sphera belà;
a včasih je slednja se óbel obarvala šè rumenó,
Gorgona pa v rôkah vampirja obarva se grôzno črnó.
Sejalci lahko so le redki nosíli to kroglo mračnó,
so rekli jim tudi vorlóki, čarovniki s tèmno močjó.
Gorgono ja nàmreč silnó zavihtel le človèk in vampír,
vilinka pa lè je brhkôbna prinesla z Dalarijo mír.
Poslednjo, Sinajo, pa nosil lahkó je človèk in vilín;
da torej vampirjem le êna je sphera kot voda na mlín:
tako so odlóčile oble samé in prăv vsaki vrstì
se ena kroglà prepustí v svŏji višji božanski močì.
Potem so nam vtolkli kovači jih v sépterje, palice trí,
da nosi izbranec jih v svétu, da z vrha se moč njih iskrí.
§ Medtem pa ljudstvà so Vexílla tvoríla življenja prostòr:
ljudje so predvsèm le iz kamna gradili dežjà si zastòr;
vilini so svètli se v gozdu čutíli boljé kot drugjé,
v dolinah zelenih, a drugi ljubíli so mrzle goré;
vampirji pa grôzni želeli vulkane so, lavo zemljé,
nebó če je črno in svetijo ognja žareče sajé.
Kentavri najraje imeli so stepske planjave svetá,
obširna prostranstva krasnà, a močvirja so breme jim vsà.
§ Ljudstvà so tvoríla si mesta ob vodi, hranilki večnì,
obdala jih s krepkim obzidjem, da tísti so znotraj varnì.
A kdo naj zavlada območjem svetá, to je vzròk vsĕh vojná;
če nékdo je nàmreč nekoga porazil v bojù bĭtke zlà,
lastil si njegôvo je zemljo, odločal o vsèh je stvaréh,
zato so vsă ljudstva odurno bilà si nenehno v zobéh;
tvoríla dežele in prve države, da vé se kdŏ kjé
vrší naj oblast in si dela zakóne; zato so mejé.
A borbi za zémljo prostrano so vzroki še mnogi bilí,
razlike ljudstvénih so vrst nămreč širile bojev kalí.
Kentaver na prímer nekjé če živel je z obilo ljudmí,
ni dolgo, in že se ljudjé nekateri zberó z vilamì.
Kroglé pa močí so dodaten še razlog razdôrov bilè,
saj v mnogih predelih Vexílla nestrpnost se širila jè.
Vampirji so tèmni nenehno želeli krví si kapljé,
zato so napadali zmeraj in krogle želeli silné.
§ Bil Véxilla center je Kólos, to véliko mesto ljudí,
ki v Lókviji, širni pokrájni, trdnjava je, ščit pred zvermí.
Človeška je vrsta živela na vsèh kontinentih svetá;
osnovna oblika stvarjênja, podobna so ljudstva ji vsà.
Vilinov sta centra dvă: Tílija z Lúxijo svètlo lučí,
obilja prepolni državi, dobrota jim tù le brstí.
Jim mesto središčno je Nítor, kjĕr vile učijo ljudí,
kakó naj dostojno živijo, njĭm sámim pa Fúlgor cvetí.
A glavna je zemlja vilinov tam v Détoxu mrzlem ledú,
Amálija v njèm je država, ki vzpenja se v naglem tokú.
Vampirjev pa centri sŏ: Nóxija, Wórdax in Stêrcus temán,
vulkanov prepolne pokrajne, to dom je sejalcev strašán.
Je mesto središčno jim Drákon, mrakôbna trdnjava gorjá,
zahodno pa Rápax gorák, ki je v Béllumu glava jim zlà.
Na vzhodu pa centri demonov so Árhun in Dúrus grenák,
ter Grýps, ta mogočna država, ki mesto je Málus mu znák.
Vse té so države, krajíne, vršile spopadov si ròj,
borile so vrste se glavne stoletja vekóv med sebòj! |
|
 |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
|
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu
Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu
Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu
|
|
Pogosta vprašanja
Išči
Seznam članov
Skupine uporabnikov
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
Prijava
