 |
Blaž |
 |
Pridružen/-a: 14.05. 2008, 19:13
Prispevkov: 44
Kraj: Ljubljana
|
 |
|
 |
|
|
 Objavljeno: 14 Maj 2008 19:25
|
|
INTERAKCIJE II: Tjašin napev
Ko je odšel čar in si mesto pustil za hrbtom
Sem se pred dejstva prvič postavil linearno, skladno s časom.
Moj prijatelj je islandska gora. In ta punca, ki stoji poleg njega je tudi islandska gora.
Stojim na njej in mislim linearno, gosto mesto pa prepuščam onim za tvojim hrbtom
I
''Poletje gre,''
je reklo morje svojim valovom
in devicam, ki so životarile med njimi.
''Vsekakor ni daleč od resnice, da mora del nas zdaj odmreti.''
Vrnili so brodniki
Med skrivnostnimi školjkami, ki so držale skupaj s plažo
In imele z njo otroke,
Opazil je gledalec,
Da se v zraku čuti
Prah metuljev
In bele telefonske kable
Prav tako kot poletje samo.
Morje se je skušalo spomniti nečesa, kar umre poleti.
A na misel mu ni prišlo nič razen sonca, pa še ta samo za eno noč.
II
''Gospodična, gori vam v očeh!''
''To je samo veter. Saj veste, kako hitro ta širi novice po mestu.''
Opazovalec si je zdaj oddahnil in spet obrnil k morju in
travnikom v zaledju, ki jih božajo mašine sonca v
njihovi izoliranosti ni videti napredka
Da je nekje nekoč še vedno 2007 tako patetično kot se le sliši in
Pozdravljam te
Polton, prekleti Turek z ognjenim bičem
III
Naš kraljevi sin je umrl 20. julija
Sredi poletja
Stal je pred mano, visok
Skoraj 15 metrov.
Njegove okončine so bile iz leta 1949, najlonke ki jih je nosil
Pa iz kasnejših časov.
Njegova proizvodnja je datirana 28. februar 2005 a kaj morem
Luna je v vojni
&
Rast je prepredena s svobodo
Mogoče to razlaga moja nenavadna nagnjenja , da rad prekupčujem s stvarmi,
Jih kombiniram med seboj in si ga zraven drkam z vso silo
Zadnjič sem v mestu kupil tri cvetove bezga in španski nož-
S prvim sem okrasil tvoj grob, sestra
S slednjim sem pogrebnim zvonovom priskrbel delo, bilo je nekaj čez poldne
Ure so se zdele
Kot
Dnevi, dnevi kot leta in leta kot sekunde
Kje si v vsem tem vrvežu ostala ti, mi ni čisto jasno
Spoštujem tvojo voljo in častim tvoj spomin a mera je tista, ki je odločilna in zato skušam ne misliti nate .. ko gre poletje in
Zato si ga drkam samo še zvečer, ko 11ka vozi po nočni progi 14ka pa samo še na 30 minut Takrat včasih postanem vzvišen in kritično, poznavalsko ocenim delo drugih..
Kakor so se androidi naučili hrepeneti
In gore oddajati veter & dim
Tako so se tvoje oči naučile lagati & ljubiti.
Ko sem se zbudil, na datum smrti našega kraljevega sina, sem opazil, da je moje telo narejeno iz zrcal. Kakšna je zdaj moja duša, to sem lahko samo nespretno ugibal.
Zdaj Sem zrcalo za vse ljudi in zate, za natrij in katran tvojega telesa
In če boš nekoč v meni prepoznala sebe, si ne delaj skrbi, sestra-
Saj sem to samo jaz.
''Poletje gre,'' je na to mislilo morje |
|
 |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
Kobilica |
|
Administrator foruma
Pridružen/-a: 12.01. 2008, 08:12
Prispevkov: 519
Kraj: Oblak
|
|
|
|
|
|
Objavljeno: 14 Maj 2008 19:42
|
|
...Blaž...
...tudi tebi dobrodošlica.... to se spodobi že zaradi admina....
... pesem pa.... uh...
eruptivna.... silovita... ognjevita...
daj si duška...
p.s. poglej v zasebno sporočilo....
Kobilica
_________________
Kobilica do groba- a do groba je še daleč
http://califerae.blog.siol.net/ |
|
|
|
| Nazaj na vrh |
|
|
Blaž |
|
Pridružen/-a: 14.05. 2008, 19:13
Prispevkov: 44
Kraj: Ljubljana
|
|
|
|
|
|
Objavljeno: 15 Maj 2008 19:40
|
|
EVRITMIJA
Z vio privata sem se razšel pod evrazijskim svodom
Vijolična knjiga pa je bila brana samo na pritajenih tleh
Iz oblačnih ven so nocoj pritekle le
Solze; zato sem čelo umaknil samo v severno levo; v učilnici 4 pa sedi skoraj negibno apostol Matej-
Kako lepo ga je gledati ko piše, a nocoj
Me pelje v skušnjavo, s svojo prelepo roko, divje okrašeno z zapestnicami iz morja in zlata, odišavljeno razbito z rozinami in cimetovo senco,
oplemeniteno z izvirnim grehom Marakeša
Nikoli ne preberem tistega kar zvečer napiše, saj me zapelje navadno že s svojo roko, saj piše
In kronika moje bivše nastaja v vetru
Za moja vrata je važno le, da piše
in da dogajanju prisostvuje drzen klimaks
in če so spolnjeni vsi pogoji, se mu razmaknejo potem
v večeru, in moje privatno življenje se zaljubi vanj stoječe
Imeti vadim sanje
Kot lastovke, ki letijo danes skoraj tako visoko kot oblaki
Vadim in čakam na svojo dozo Evritmije
Prežeč med razpadlimi stenami, ki vkup držijo
Propad našega mesta in jutri morda državo celo
Čakam da kdo pride mimo,
medtem pa imeti vadim sanje
in nosim v rokah sulico in veter
Matej mi je dal svoje spise, da jih strokovno pregledam in označim z mnenjem
A prežeč v dolini nosim v rokah samo sulico in veter
Zakaj, me včasih vpraša apostol Matej
''Z njima imeti vadim sanje'' mu porečem
''Da tvojemu življenju darujem uničenje, pozabo'' pa si v resnici mislim
S svojim orodjem v rokah prav tako
Pljuvam mu po tleh pred noge in med ustnicam podžigati imeti sanje vadim
Apostol je zasvojen z črno zvarjenim žganjem in evritmijo
(A ga ni med A.A. niti ne na Waldorfski v Ljubljani)
Tega poprej nisem vedel, torej nisem mogel razumeti vzrokov za njegovo šepavost, res-
Zakaj včasih čudno šepa in posiljuje mimoidoče
Z idejami iz svojih spisov?
Kako naj, Matej, opišem, neskončno morje v svoji plimi
In tiste dneve v mesecu šurjati
Ter bolnico neba, celjsko kritino in svoja rebra?
Matej
Poslušal sem, sinoči Halelujo
In bral Stolp pesmi zraven si naglas do desete ali enajste
Sem gledal skozi jantar in safir podobo svojo in si mislil:
''Pošlji svoje ladje in galebe med valove in tja do roba sinje zemlje in sončnega morja; zaveži si okoli vratu kravato in mrtvo vrv okoli kurca''
Kako rad bi te videl ležati v komi, zdaj ko sem se s svojim zasebnim življenjem razšel pod evrazijskim svodom
Haleluja
MARAKEŠ
Ko sem se vrnil domov sem zažgal vse knjige razen Ameriškega molitvenika in Stolpa pesmi. Skorajda bi podlegel Mateju, ko je pred mano plesal ovit v kadilo ples sedmih tančic, a navzel sem se trdne volje, vrojene v moj dih in zažgal tako še Biblijo in Koran, in Vede in Upanišade in ko končal sem z Evritmijo še Stolp pesmi in Ameriški molitvenik z bencinom; vse videokasete in CDje z glasbo sem zažgal in nato z železno batino razsul svojo sobo in potrgal z zidov tapete.
V pepelu in talini, ki ostane, uzrem za trenutek Marakeš v davni slavi; in ko privatno življenje rojeva bodeče mi zanamce in jaz vršim naloge svoje primem krhko gmoto okoli kurca in napišem svojo knjigo |
|
|
|
| Nazaj na vrh |
|
|
hana |
|
Pridružen/-a: 13.01. 2008, 16:09
Prispevkov: 69
|
|
|
|
|
|
Objavljeno: 27 Maj 2008 07:37
|
|
Blaž pogrešala sem tvojo poezijo. Ko preberem nekaj takega, se zavem kako zelo sem krvoločna nenavadnega, samosvojega.
Kljub vrvežu svojih misli, me tvoje nizanje preglasi in posrka vase.
hana |
|
|
|
| Nazaj na vrh |
|
|
Kobilica |
|
Administrator foruma
Pridružen/-a: 12.01. 2008, 08:12
Prispevkov: 519
Kraj: Oblak
|
|
|
|
|
|
Objavljeno: 27 Maj 2008 14:46
|
|
... že dolgo nisem bral kaj tako bibličnega....
bom moral še parkrat iti skozi...
Kobilica 
_________________
Kobilica do groba- a do groba je še daleč
http://califerae.blog.siol.net/ |
|
|
|
| Nazaj na vrh |
|
|
Dada |
|
Pridružen/-a: 27.04. 2008, 12:13
Prispevkov: 42
|
|
|
|
|
|
Objavljeno: 28 Maj 2008 11:12
|
|
| Blaž je napisal/a: | EVRITMIJA
Z vio privata sem se razšel pod evrazijskim svodom
Vijolična knjiga pa je bila brana samo na pritajenih tleh
Iz oblačnih ven so nocoj pritekle le
Solze; zato sem čelo umaknil samo v severno levo; v učilnici 4 pa sedi skoraj negibno apostol Matej-
Kako lepo ga je gledati ko piše, a nocoj
Me pelje v skušnjavo, s svojo prelepo roko, divje okrašeno z zapestnicami iz morja in zlata, odišavljeno razbito z rozinami in cimetovo senco,
oplemeniteno z izvirnim grehom Marakeša
Nikoli ne preberem tistega kar zvečer napiše, saj me zapelje navadno že s svojo roko, saj piše
In kronika moje bivše nastaja v vetru
Za moja vrata je važno le, da piše
in da dogajanju prisostvuje drzen klimaks
in če so spolnjeni vsi pogoji, se mu razmaknejo potem
v večeru, in moje privatno življenje se zaljubi vanj stoječe
Imeti vadim sanje
Kot lastovke, ki letijo danes skoraj tako visoko kot oblaki
Vadim in čakam na svojo dozo Evritmije
Prežeč med razpadlimi stenami, ki vkup držijo
Propad našega mesta in jutri morda državo celo
Čakam da kdo pride mimo,
medtem pa imeti vadim sanje
in nosim v rokah sulico in veter
Matej mi je dal svoje spise, da jih strokovno pregledam in označim z mnenjem
A prežeč v dolini nosim v rokah samo sulico in veter
Zakaj, me včasih vpraša apostol Matej
''Z njima imeti vadim sanje'' mu porečem
''Da tvojemu življenju darujem uničenje, pozabo'' pa si v resnici mislim
S svojim orodjem v rokah prav tako
Pljuvam mu po tleh pred noge in med ustnicam podžigati imeti sanje vadim
Apostol je zasvojen z črno zvarjenim žganjem in evritmijo
(A ga ni med A.A. niti ne na Waldorfski v Ljubljani)
Tega poprej nisem vedel, torej nisem mogel razumeti vzrokov za njegovo šepavost, res-
Zakaj včasih čudno šepa in posiljuje mimoidoče
Z idejami iz svojih spisov?
Kako naj, Matej, opišem, neskončno morje v svoji plimi
In tiste dneve v mesecu šurjati
Ter bolnico neba, celjsko kritino in svoja rebra?
Matej
Poslušal sem, sinoči Halelujo
In bral Stolp pesmi zraven si naglas do desete ali enajste
Sem gledal skozi jantar in safir podobo svojo in si mislil:
''Pošlji svoje ladje in galebe med valove in tja do roba sinje zemlje in sončnega morja; zaveži si okoli vratu kravato in mrtvo vrv okoli kurca''
Kako rad bi te videl ležati v komi, zdaj ko sem se s svojim zasebnim življenjem razšel pod evrazijskim svodom
Haleluja
MARAKEŠ
Ko sem se vrnil domov sem zažgal vse knjige razen Ameriškega molitvenika in Stolpa pesmi. Skorajda bi podlegel Mateju, ko je pred mano plesal ovit v kadilo ples sedmih tančic, a navzel sem se trdne volje, vrojene v moj dih in zažgal tako še Biblijo in Koran, in Vede in Upanišade in ko končal sem z Evritmijo še Stolp pesmi in Ameriški molitvenik z bencinom; vse videokasete in CDje z glasbo sem zažgal in nato z železno batino razsul svojo sobo in potrgal z zidov tapete.
V pepelu in talini, ki ostane, uzrem za trenutek Marakeš v davni slavi; in ko privatno življenje rojeva bodeče mi zanamce in jaz vršim naloge svoje primem krhko gmoto okoli kurca in napišem svojo knjigo |
 fantastično, Blaž |
|
|
|
| Nazaj na vrh |
|
|
Blaž |
|
Pridružen/-a: 14.05. 2008, 19:13
Prispevkov: 44
Kraj: Ljubljana
|
|
|
|
|
|
Objavljeno: 07 Jun 2008 22:50
|
|
Konstrukcija, ki se brezglavo zdi v
Nasprotju
In sem zaobjel jo na razpotju
Periode vodnjakov in miline iz gaze
Je rasla tam kot drevored sam glasbe, &
Kjer poprej je listje držalo svoja mesta
So z dreves zdaj rasle mandoline in
Z njimi vred napeta opna, vejevje
Zlih opalov
Pesem rdečine, ki jo nosi
Konstrukcija na pričakovanja ustju
me navda ob pravšnji luči s pogledom
Na rojstvo Zemlje v ognju
Velel sem zubljem, naj mi ob prvem svitu
najdejo zdravilo. Obljubo so držali in ob jutru Zemlje
so pričeli deliti z menoj plazmo boli, plazili so se
naprej po vzhodnem nebu
Ob rojstvu Zemlje v ognju so držali geste,
S katerimi so odgovorili mojim prošnjam
Z obrazložitvijo, da stojim tu na začetku vsega
In sem prvi človek sploh
Rdeče pesmi mi ne dajejo miru, ki ga čakam
Konstrukcija Evinega telesa gori in ti goriš z njo. Sprašujem se, v katerem obdobju pravzaprav živimo
Kadar si ga drkam, nikoli ne uspem
Naresti melodije, le pride mi lahko
Vikar Wayland, kačasti, živi v Baden Badnu
In tam plava dekle mojih sanj zakaj lasje ji lebdijo
V vodah maternice
Zdaj je tudi ona nikogaršnja zemlja a
Namesto sebe moram v črni temni park,
V črni temni park
Zamujajoč prihod svoje umazane neveste
Zakaj danes nisem delal?
Telefonska žica na obeh koncih goreča
Cvetlica se je razkrila in kačastemu odprla svoj pravi obraz,
Utrdbo relativnega sna.
Bo sploh še kdaj prišla, tem bolj, iz zavetja v topost?
Ko sem dopolnil 30. ali 40. leto sem bil primoran stopiti
Čez razvlečen in strašno dolg daljen most, kjer je bila vsaka letev narejena iz sanj nekega človeka. Vsakič, ko je kdo sanjal je ena izginila in tako sem stopal po redkih ostalih letvah pazljivo, kar se da pazljivo. Kam bom prišel, ne vem, od kod prihajam tudi ne
Kar Evina konstrukcija v sebi nosi rdečine je izginilo
Naprej proti nebu
In nazaj v morje pod mano, ki žre grozno sonce v instanci
Štejem sekunde in niti svojih glasilk
Med grmenjem, ki stanuje na Miklošičevi, vizualno to ni najbolje
Pod zemljo nad zemljo izza nebes nerodno pod pesmijo rdečih vitlov treba je laziti vrh gore a kaj naj pišem
Hagendes in Beginjeri. So to Holandci? Je to pivo?
Danska pijača? Sedim v baru nasproti Zalinega bloka
Hagendes- je to kakšna posebna vrsta skute?
V Che baru ugašajo luči
Je to ljubezen?
Delci sosednjega bara, Tjaše in časa, ko je Lavra še delala po kafičih so bodisi kamni, osvetljeni od dinama in hladnega vonja gozda, ki trdi, da je tako tuj, tako tuj ali pa kresničke
Je to ljubezen?
Se je prvenstvo že začelo, zakaj v Župi doni ognjemet in slana
Ima ljubezen danes rojstni dan?
In kaj si misliš na to ti, drevo glasbe in ti,
Rojstvo Zemlje v ognju?
Kaj si misliš o ''Carmen'' Georgesa Bizeta
In o vratu, elementu Evine apside, ki ne služi vhodu
Ne na Zahodu in nikjer drugje kot samo tukaj? |
|
|
|
| Nazaj na vrh |
|
|
Kobilica |
|
Administrator foruma
Pridružen/-a: 12.01. 2008, 08:12
Prispevkov: 519
Kraj: Oblak
|
|
|
|
|
|
Objavljeno: 08 Jun 2008 06:07
|
|
...naj na vsa vprašanja Eva
razlije svojo čarobnost
na travniku pričakovanj
in še Bog bo z odprtimi usti
obstrmel...
KObilica
_________________
Kobilica do groba- a do groba je še daleč
http://califerae.blog.siol.net/ |
|
|
|
| Nazaj na vrh |
|
|
Blaž |
|
Pridružen/-a: 14.05. 2008, 19:13
Prispevkov: 44
Kraj: Ljubljana
|
|
|
|
|
|
Objavljeno: 19 Jun 2008 20:28
|
|
Trudim se greti
V duši luči
Na prsih zahoda topno zlato
Trudim se greti
Ljudi, ki jih ni
Halucinati in
Pasaže zlomljene favne
Na tvojih ramenih topno zlato-
Zaradi tega so bile rojene religije
Na tvojih prsih atomska vojna
Trudim se najti deželo sreče, ker tu
raje ubijem človeka kot muho
In ko vidim tvoje prsi in vso srečo
Mi je včasih malce žal da živim. |
|
|
|
| Nazaj na vrh |
|
|
Blaž |
|
Pridružen/-a: 14.05. 2008, 19:13
Prispevkov: 44
Kraj: Ljubljana
|
|
|
|
|
|
Objavljeno: 13 Jul 2008 22:13
|
|
KUŽNA MESTA
(Izbrani odlomki ''Kronike kontrakulture'', anonim.)
Že dolgo nisem več vedel
in vem, da je ravno to bolj kot ne
boleče
Onstran dveh obal, ene v dežju, druge
v trhlem koncu industrije, sem slišal
fotostatični pogovor poroga in porote.
Pogovarjala sta se o ledu.
O tem, kako je Saladin poslal po sneg z gora
proti vročini Riharda Levjesrčnega.
Pogovarjala sta se tudi o prostih asociacijah &
si vlogo divjine podajala izmenično,
menjava dneva noči razkola in straže, menjava
svetovljanskih kavarn.
Kdo si ti?
Kdo si ti ker Nietzsche je mrtev
Kdo si ti spodrinil gosposki kabinet
Kdo si ti v moji veži
Lalizas, pretopljen ovoj, solnina,
šolnina november dur in mol
Kdo si ti v odnosu do Afrike
Kdo si ti ki splakuješ Wall street
Downing street in katerikoli street Roberta Mugabe,
čednega somerseškega lorda, prostostoječega poslanca, ene stvari,
v prirastu oblaka, boljše slonovine iz notranjosti?
Kdo si ti v razkolu časa in hlipanja,
''Alles nur Weisheit und Schutz''
Kdo si ti zaton v morju, lot, del moje geostatične vezi?
Kdo si ti?
Kdo si ti zaradi katerega sesam gips in palec ponarejenega grškega kipa in pomalem sovražim svoje sorodstvo
Kdo si ti a ona bedi skoraj v zraku
Kdo si ti ker uživaš višino
Kdo si ti in zaradi te pozicije streljaš slepo
Kdo si ti ne želim občutiti alg na svoji beli koži
Kdo si ti v moji vpadni vrteči se veži
..in ta.. mehanizem.. v tebi?
Kdo si ti in kaj delaš tu poleg moje ekranizirane hostije
in
Kdo si ti ker ti si star in zato nimaš kaj iskati poleg mene
Kdo si ti ker
Otawa je led v tebi
Pogovarjala sta se tudi o dražečih lastnostih
malvazije in Mostarske blatine
O tem, kako podcenjena veja not zdeli
obraz na dvoje,
s svetlobo na eni, otopelostjo na drugi
''Und das schier endloss werdende Meer zu ihren Füssen''
Govorila sta o Kvarnerju in čistki umov,
na smetišču Gonarsa sta govorila
o lihosti ognja
o grobovih v obliki zabav na morju,
kadečih splavih, eksekucijah dimnikov
o skupnem dobru Rijeke
Ob koncu dneva, ko se je straža menjala s prostitucijo,
ko se je dan nagnil,
sta debatirala o tem, ali se je tržni hodnik končno res
sesedel vase kakor sholastična
gmota
Kdo si ti
Kdo si ti h katermu sem našel nazaj ko
Kdo si ti si odpiral okno New Yorku a
Kdo si ti tvoj oče je postal vzhičen
Kdo si ti ko ga je tvoja mati ubila
Kdo si ti s topim šilom.
Kdo si ti ki oddajaš sobo v najem
in govoriš s tem čudnim naglasom
Kdo si ti v očetovi sobi
Kdo si ti ki poslušaš Naimo
Še tvegam skoz mesta
in ko se je nagnil dan
sem si dal vplantirati tebe
pod kožo
da si zdaj tam kot tujek
samo zato, da bi lahko sahnil
da bi lahko gledal nad morjem preminjajoče sonce
v lebdenju
da bi lahko sahnil in gledal tebe,
kako te trga čas
in te otipava z umazanimi rokavicami
samo zato, da bi lahko pod tabo zajokal
in te vprašal
Kdo si ti |
|
|
|
| Nazaj na vrh |
|
|
Blaž |
|
Pridružen/-a: 14.05. 2008, 19:13
Prispevkov: 44
Kraj: Ljubljana
|
|
|
|
|
|
Objavljeno: 13 Jul 2008 22:21
|
|
ZALA
Ljubim perje
izklesano perje
ti, ki bivaš
Ljubim mostove
oplajanje mostov
ti, ki se kotiš
Revna sol je življenje v porah
pristonost tvoje ime
a jaz ljubim perje
izklesano perje
skozi velika
pristanišča prihajati
in se vsezkoszi
vračati |
|
|
|
| Nazaj na vrh |
|
|
Blaž |
|
Pridružen/-a: 14.05. 2008, 19:13
Prispevkov: 44
Kraj: Ljubljana
|
|
|
|
|
|
Objavljeno: 19 Jul 2008 17:20
|
|
256 DNI DO KOPRA
Jej moje srce, ti odročna cesta
Negoval bom eter v sopari oblih njiv
Da bom jedel tvoj želodec, in še jutri malo bil
Odeta si v čuden soj in votlo ivje mesta
Danes me bilo ni in jutri me ni več
Jej moje srce te prosim, ti odročna cesta
Hoten plesa zase prosim, daljnosežna gesta
'Resničen ves' me kličeš, a že jutri me ni več
Življenje ki se je začelo pri optiku iz Šiške
Do Aninega zatišja me je pripeljalo,
Hotna plesa, kot se ji je iz oči razbralo
Bedi nad svojo trpko brejo kakor modra sutra
Jej srce zdaj moje, nikdar Koper, in za kolesi ovenel
Ne stopinje tvoje, 256 dni že prodajam mir in njemu svoj pepel. |
|
|
|
| Nazaj na vrh |
|
|
Blaž |
|
Pridružen/-a: 14.05. 2008, 19:13
Prispevkov: 44
Kraj: Ljubljana
|
|
|
|
|
|
Objavljeno: 24 Jul 2008 20:59
|
|
TRASNSKRIPCIJA TREH PASAŽ ŽELEZNIŠKE IMPROVIZACIJE ZA LEO S.
(Poskus 'ubesedenja' treh fraz improvizacije na saksofonu, zaigrane maja 2008 zvečer na parkirišču pri ŽAKu, ob Kamniški progi. Komunikacija z vlakom. Staš sedi s psom pod drevesom.)
Prva fraza
Zatisni oči in sveto
ložo nedotakljivosti ti grozen stvor mrčesa ki pelješ vlak skozi temo
in pomagaš nastavljati datume na urah mojih srebrnih mučilcev.
Druga fraza
Tok dogodkov si zasvinjal gospod življenja
tvoja gora sreče se tiče samo njega samega
in jaz vodim njegov sen
Tretja fraza
Kemični WC je zategnil svoja vrata hitrosti Logatca
in nespornim pršilcem razuzdanosti;
njihovih loparjev. |
|
|
|
| Nazaj na vrh |
|
|
Kobilica |
|
Administrator foruma
Pridružen/-a: 12.01. 2008, 08:12
Prispevkov: 519
Kraj: Oblak
|
|
|
|
|
|
Objavljeno: 25 Jul 2008 06:28
|
|
...takšne izpovedi zmore le krik saksofona
in to v sobi, kjer zvok ne more na plano...
Kobilica
_________________
Kobilica do groba- a do groba je še daleč
http://califerae.blog.siol.net/ |
|
|
|
| Nazaj na vrh |
|
|
Blaž |
|
Pridružen/-a: 14.05. 2008, 19:13
Prispevkov: 44
Kraj: Ljubljana
|
|
|
|
|
|
Objavljeno: 31 Jul 2008 17:39
|
|
PESEM NEDOLŽNOSTI
I : V odsotnosti zraka
V odsotnosti zraka
Si izbrala svetila
Razuzdana vlakna
V odsotnosti zraka
Na področju akordov
Ki so se postavili na 13., 18. in 26. stopnji lestvice Dela
13. julij 2008: Zdenko Vidović, Mira Lužnika, Zofija Berce, Marija Windischer, Taras Kermauner, Vera Šmitek, Vida Rotar.
18. julij 2008: Boris Milek, Boštjan Klopčič, Ivanka Zaman, Zoran Žagar, Miloš Ota, Stanislav Možič, Adalbert-Branko Žerjal, Ksenija Lenarčič, Mojca Cenčič, Franc Sadar.
26. julij 2008: Marko Klemenc st., Albin Pajk, Vlado Jezovšek, Alojz Mlinarič, Marija Oblak, Marija Ceferin, Vincencij Košir-Vinko.
Tako pravi Delo,
V odsotnosti zraka,
V človeških akordih
Od dneva najmočnejših, lepih sil
V navzočnosti morja
Vidim poletne razbitine
Trg marmor stenica
In tastovo lepilo
Če se s kom dobim?
Dobim se s svojo preteklostjo
To je najboljši dialog,
Ki sem se ga kdaj spomnil
Ampak vidiš morje
Ki se zabija v sit pomol
Pred mano?
V odsotnosti zraka,
V navzočnosti prisostvovanja.
II: Nebesna telesa nad Nanosom
Ljudje za Nanosom delajo ognje
Polena iz zlata
Sonda prihaja v barvah
Kljub izginevanju v pogrebni skledi
Svetlomodra desno zahaja
Zlata v sredini; ta je
Vijolična in rožnata, zgoraj levo.
Trenutek ko se vse skupaj umiri,
Pade v srednja leta in razlije,
živahen vpogled
V nebesne procese.
Naj spodrivam to osvežujočo vodo,
Ki mi jo ponujaš in dodajam
Vzgon zaključku dneva?
Luka V. je umrl.
Videl sem ga v angelovih mečih
Kako se je tresel
in krvavel z oči.
Možno rešitev sem videl v dežju, kjer so
Stegne postavljene pod vprašaj
Kljub temu papir v DZSju še vedno diši
Po učbenikih in narcisoidnih vrabcih
Novorojeni angel je jokal solze iz popkovine
Srebrno Lukovo krsto sem moral nesti
Na vrh golega Cresa
Kakor Jezus svoj križ na Golgoto
Govori se, da sem sokriv njegove smrti…
Glej streljajo žerjave in
Kolesarje, ki menjajo
In s šibrami sončni zahod
In če bi hodila
Zahodu naproti
Bi izginila
V ognjenih obrobah
Evrope in
Oceanov vmes. |
|
|
|
| Nazaj na vrh |
|
|
|
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu
Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu
Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu
|
|
|
|
|
|
| | | | | | | | | | | | |
Pogosta vprašanja
Išči
Seznam članov
Skupine uporabnikov
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
Prijava
