 |
qwer |
 |
Pridružen/-a: 10.01. 2010, 10:30
Prispevkov: 1
|
 |
|
 |
|
|
 Objavljeno: 10 Jan 2010 10:37
|
|
ODJEDANJE BOŽJEGA
Božje odjedamo, duše nam kažejo rebra.
Osuplo vzporejamo svojo nemarnost
s popolno brezbrižnostjo rože.
Roža, kronsko svetlenje!
In mi? Raznogavičena skladnost
postavk in posledic.
Ampak na robu teles, kjer ogroženi
najbolj občutimo hlad in razdaljo
in mandljevo namagnetenost spola:
tam se odpremo kot skrinja za plod,
samičja predanost življenju.
Komaj povita večnost zastoče v nas.
Krvavo tipamo k svoji ljubezni.
Nedotakljivo nas takne,
za hip umori.
Tako scefra maček sinico
z udarcem požrešnih oči.
In vendar umetnost letenja ne mine.
Le zlita je dol na zemljo.
Iz zraka vrnjena zemlji.
Super pesem, priznam pa da imam malo tezav z razumevanjem dolocenih segmentov. Predvsem mi dela tezave tretja kitica. Ali mi kdo zna pomagati? Na kaj se nanasa, kaj pomeni? |
|
 |
|
| Nazaj na vrh |
|
|
hana |
|
Pridružen/-a: 13.01. 2008, 16:09
Prispevkov: 69
|
|
|
|
|
|
Objavljeno: 04 Mar 2010 14:11
|
|
Pesem me ne pusti samo. Ovija se okoli, dobrika kakor mačka, prede skozi stalnico nemira na podestu vprašajev, v prepihu predpasnika skriva svoje obraze, njene izraze. Le orise pušča po žlebu jezika- kričave je resnica onemila, pokropila v tuhtanje kamenja. Zaklenjena neskončost preobražena v stoičen kip, ki se ga ne zavedamo ko hodimo mimo njega. Lahko bi bolelo. Tudi poezija, močna kot je ta lahko slepi z svojo svetlobo. A resnica je le sukanje spektra. Valovne dolžine dejstev absorbiramo po svoje in jih propuščamo skozi nam lastne barve. In tudi moje prizme projeciranja so omejene v širini,……
Čutiš tudi ti v porah črk razočaranje, pobitost? Tudi če zamižiš, še vedno zleze vate, kakor megla vate. Ne zamenjuj ju z žalostjo. Nadrkavanje neskončnosti, analitično proučevanje sčasoma zasuši čutje čustev na skalpelu med že predolgim seciranjem. Ostanejo le še oskubljene postavke spoznanj. Igralec prisede k režiserju in opazuje skupaj z njim. Morda Dekleva stori prav to.
Prebrala sem večkrat verze. Previdno sem se sklanjala nad njimi. Vsakič so odsevi razgalili drugačen partikel celote. Čeprav se je filozofiranje slinilo okoli mojih misli, je skelet pravzaprav preprost. Prevelike besede so se skrčile.
Samoumevnost nas je oropala spoštovanja do življenja. Simbiozi z naravo smo se odrekli. Sprenevedamo se, iščemo izgovore kljub vsem opozorilom, ki jih čutimo globoko v sebi. Prva kitica tako pokaže na odtujenost in ignoriranje manj zgoščene- bolj prefinjene ravni obstojanja naše biti- duše.
V transu pehanja samo za materialnim smo zalutali le v oralno dojemanje stvarnosti. Vihravi smo, nedotakljivi, šopirimo svojo mladost, vse dokler nas slutnja zopet ne dohiti. Ko prisluhnemo smislu življenja, pa še zmeram raje pogledamo stran, ker so apetiti preveliki, mi pa še nismo pripravljeni da sestradamo komfortnost v imenu dobrobiti vseh. Nekako tako vidim drugo in tretjo kitico.
Življenje jemljemo le kot rutinsko listanje dnevov, ne pa kot cikel ustvarjanja- minevanja; plimovanja- oseke,…..- odjedanje božjega.
Čeprav se ne zmenimo za to, še ne pomeni da ne obstaja- zadnja kitica.
Avtorju ne bom polagala besede na jezik. Pesmi ne berem kot pridiga, pač pa kot diagnosticiranje stanja, ki ga gojimo. Bolj preprosto povedano- takle mamo.
Linija najmanjšega napora ne zadostuje več.
Ampak to so samo moje stopinje lomnega kota svetlobe.
vse dobro, hana |
|
|
|
| Nazaj na vrh |
|
|
|
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu
Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu
Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu
|
|
|
|
|
|
Pogosta vprašanja
Išči
Seznam članov
Skupine uporabnikov
Registriraj se
Tvoj profil
Zasebna sporočila
Prijava
