Poezija :: Stičišče vseh poetov po duši. Svobodomiselnost, pretok energij , človečnost.
Poezija Seznam forumov
 Pogosta vprašanjaPogosta vprašanja   IščiIšči   Seznam članovSeznam članov   Skupine uporabnikovSkupine uporabnikov   Registriraj seRegistriraj se 
 Tvoj profilTvoj profil   Zasebna sporočilaZasebna sporočila   PrijavaPrijava 

 



Destiliranje čutenj

 
Objavi novo temo   Odgovori na to temo    Poezija Seznam forumov -> POEZIJA
Poglej prejšnjo temo :: Poglej naslednjo temo  
Avtor Sporočilo
hana



Pridružen/-a: 13.01. 2008, 16:09
Prispevkov: 69

PrispevekObjavljeno: 01 Mar 2010 00:55
Ljubljeni

Nazadnje urejal/a hana 29 Apr 2012 21:30; skupaj popravljeno 1 krat
Odgovori s citatom
Nazaj na vrh
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo
hana



Pridružen/-a: 13.01. 2008, 16:09
Prispevkov: 69

PrispevekObjavljeno: 11 Apr 2010 18:13
Soavtorstvo - Špela Šebenik; Senada Smajić: PISMO

… Tudi sama sem, draga Dada, prepričana, da je Sveti Peter napačno arhiviral inkarnacije, ker je bil razburjen zaradi neskončnega garanja in neplačanih nadur, v katere ga silijo ljudje spodaj. Včeraj ti nisem mogla poslati vse tiste packarije. Tako si dobila samo okruške, nekaj, kar diha le s pomočjo inkubatorja. Pljuča še niso v celoti razvita. Odkar me je um potegnil v svojo spiralo, se mi vrti, toda ne bruham pesmi, le čutim … Sipina srca je uganka v daljavi, nema vseznalka, vendar mi resnica, to skurbano dejstvo, preplačana vlačuga, povaljana v lastni norosti, jemlje dih in drobi dioptrijo dojemanja, slepi orientacijo razuma.
Spet pada sneg. Ura bo tri, bo treba delat … pospravit.
Lepo bodi,
tvoja Špela Hana Šebenik


Ljuba Hana, tvoje pismo je preludij,
ki mi ples živčevja strne v eno samo čutenje –
nekaj je hudo narobe z režiserjem, ponavlja se!

Praviš, da si kmalu potem, ko te je mama v svoji prodni muki
stresla v svet režiserjevih rok in ko te je ta spravil v hipnozo
viskija, zlata in seveda opojnih ljubic
(zaradi katerih brihtneži držijo napete revolverje),
namesto v dramo padla v grm, ki snubi veter,
da ga dvigne, odpihne iz pocukrane žajfnice
in ga ves čas prepričuje, da v bistvu niti ni grm,
temveč vrat kitare
in da se je Sveti Peter zagotovo zmotil in
napačno arhiviral inkarnacije.

Ah, ne vem, ljuba Hana, kaj naj si mislim
o vesternu tvojih misli,
vendar sem, zahvaljujoč tvojemu natančnemu opisu kavboja,
ki je od živčnosti zaradi dvoboja ob samem grmu
po pomoti odpel zadrgo tvojih ust i pljunil na svojo ostrogo,
prepričana, da si pravzaprav padla
v dramo
in da je vse, kar mi omenjaš, le delček obsežnega scenarija.
Veš, ta puščava in veter, ki jo žvrklja zrak tako močno, da je že dosegla
zenitno točko in se preliva po vzhodni strani tvojega neba,
ta blazna potreba tvojega grma, da preskoči drevo in se vrne v kitaro,
je že neštetokrat uprizorjena scena, ki jo režiser umakne z odra,
ko stopnice med igralci in gledalci prekrije islandski lišaj
in se dihanje uravnovesi samo od sebe.
O tem, zakaj se z vsakim vdihom gosti slina, ne vem nič,
vem pa, kako se iz sline naredi struna, a o tem drugič –
zdaj si še v igri, ljuba Hana, igraj!
Odgovori s citatom
Nazaj na vrh
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo
hana



Pridružen/-a: 13.01. 2008, 16:09
Prispevkov: 69

PrispevekObjavljeno: 18 Nov 2014 09:58
Ljubljeni



latentno
zanohtan na robovih uma,


absorbiran
med branikami mojih kosti
v letnicah spomina leseniš.
Ko bom olesenela,
bom mahagonij.
Ko bom olesenela.
Bodo grče oprijem akordom.
Vse kar je vmes
sem razglašena, neuglašena.........


Nazadnje urejal/a hana 18 Nov 2014 10:17; skupaj popravljeno 1 krat
Odgovori s citatom
Nazaj na vrh
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo
hana



Pridružen/-a: 13.01. 2008, 16:09
Prispevkov: 69

PrispevekObjavljeno: 18 Nov 2014 10:16
V zaodrju tišine

Ciganka speče sreče
tvoj ples je potihnil,
krivine so se zrasle v tišino,
in je razstrupljanje vesti
postalo krožno križišče
iz katerega nisi našla izhoda.
Svojo divjino si oslinila na rezilu
njegove realnosti,
predno te je obrazgotinil v hladno tišino.
Še vedno misliš, da regratova lučka zajoče,
ko jo veter razmrši v plešasto biljko?
Preščipnjena v korzetu peščene ure,
veš, da stekaš sanje v životarjenja.
Čakajo kot paglavci
zariti v podkožju žalosti.
Buljijo vate,
niti ne z zrkli,
ampak z nemo prisotnostjo.
Izsiljujejo.
Boš res morala polomit vse kosti,
da nanovo sestaviš skelet?
Poema pa molči, kar molči,….
Odgovori s citatom
Nazaj na vrh
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo
Pokaži sporočila:   
Objavi novo temo   Odgovori na to temo    Poezija Seznam forumov -> POEZIJA Časovni pas GMT + 1 ura, srednjeevropski - zimski čas
Stran 1 od 1

 
Pojdi na:  
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu
Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu
Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu

 

MojForum.si - brezplačno gostovanje forumov. Powered by phpBB 2.