Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje
SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje
Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli

Dragonfly · Objavljeno: 13 Feb 2008 17:42

Moški / obutev

( To sicer ni moja stvaritev... toda, ker je prevod iz angleščine moj naj bo vseeno tu... )

Vojaški škorenj

Vojaški škorenj vas bo najprej popolnoma osvojil in omrežil s svojo neomadeževano mačistično moškostjo, je zelo samovšečen, rad ima, da ga imate poslušno in ubogljivo rade. Upora ne prenese in vsak najmanjši sun na nezvestobo bo brutalno kaznovan. Deležne boste pravega psihičnega tretmana in obilja fizične sile. Samo vaš jok, stok in cvileče prošnje bodo potešile njegovo ranjeno samoljubje. Topla beseda je njemu tako tuja kot je goram tuje valovanje morja, nikakor pa ne bo skoparil z zmerljivkami in z grdim ravnanjem do vas. Seveda je popolnoma samoumevno in za vas mora biti tudi docela sprejemljivo, da si privošči redne "pohode na tuja ozemlja" in gorje vam, če bi si samo drznile oporekati tej njegovi pravici. Svojo moško dominantnost in superiornost enostavno mora dokazovati v tujih vaginah in tega tudi ne bo skrival pred vami, nasprotno: še prerad se vam bo pohvalil s svojimi uspehi, vam vse tudi nazorno opisal in pri tem ne bo pozabil povedati, koliko boljše je bilo v posteljnih spopadih z njo kakor pa kadarkoli z vami.
Povedati komurkoli kako ravna z vami, pomeni zanj veleizdajo, ki se kaznuje nemudoma in skrajno brutalno, še preden sploh pomislite na kaj takšnega se najprej prepričajte o zasedenosti in o prostih posteljah v bližnji bolnišnici in se za vsak primer naročite tudi pri psihiatru. Prvo ali drugo ali pa kar oboje boste zelo potrebovale in šele po zaželjenem učinku kazni se bo njegov bes stišal do naslednje vaše napake.
Vedno vam bo rad prisluhnil vse dokler ga boste samo hvalile in poveličevale, a v trenutku, ko se spozabite in omenite, da ima morda tudi sam kakšno drobno napakico, nastopi čas, da nemudoma povzdigne svoj moški glas, izstreli rafal psovk in nato so znova na vrsti modrice.
Ko boste v nevarnosti vam bo seveda pomagal, a spet ne zaradi vas, saj ste sama kriva, da ste se znašli v nevarnosti, ko pa ste tako nesposobna in neumna, pomagal vam bo in vas takrat varoval le zato, ker ljubosumno brani svojo posest - svojo osebno lastnino, kajti prav to ste ve zanj in prav nič več kot le osebna lastnina s katero lahko počne karkoli se mu zljubi ali zahoče.
Kot ljubimec je grob in brezobziren, vzame si kar hoče in kakor hoče in mu pri tem ni mar za vas, samo, da je njemu lepo in vse ostalo ni več važno.

Skratka: Je pravi božji blagoslov, a z vsaj malo sreče ne boste nikdar blagoslovljene z njim! Če se vam zazdi, da korake, ki se vam približujejo spremlja odmev vojaških bobnov, potem je čas za takojšen umik in brezglavi beg, dokler je še čas in preden vas opazi.

Salonar

Salonar je čudovit čevelj, ki vas bo nemudoma očaral s svojo prikupno eleganco in z izbranim vedenjem. Vsekakor je to čevelj v katerem si vsaka ženska želi biti videna na sprejemih, na plesišču, v gledališču, obletnicah in podobno. Nikakor ne bo skoparil s komplimenti do vas in neprestano vas bo zasipaval s pozornostmi, vendar pa je v tem skrito zelo veliko samoljubje: Nikoli vam ne bo pozabil dati na znanje tega, da ste lahko samo srečne in hvaležne, da si je on izbral prav vas. Prav zaradi njega ste tako lepe, prav zaradi njega vas okolica opazi, gleda vas s spoštovanjem in prav on je tisti zaradi kogar ste tako zelo čislani. Le kaj bi ve revice brez njega? Kdo bi vam omogočil itoliko lepega? le kdo bi vam podaril toliko darilc? Je sploh kdo, ki bi vas znal tako osrečiti kot prav on? Ali sploh obstaja kdo, ki bi se z vami toliko ukvarjal kot se on ukvarja z vami? Saj je res, da ste privlačna, toda brez njega ste kot slika, ki brez pravega okvirja ne more priti do izraza, uboga pepelka, ki bo vedno umazana in revna brez svojega princa, ki vas je naposled vendarle odrešil bede in vas je ponesel med zvezde.
Salonar vam bo rad prisluhnil, še posebno tedaj, ko boste opevale njegove vrline, hvalile njegovo izbrano zunanjost, njegov dober okus, manire, avto, vse tako dolgo, dokler mu boste pripovedovale in dopovedovale kako srečne ste, da ga imate in da je edini, ki vas sploh razume in vas lahko osreči. V resnici pa vas bo salonar zelo malo poslušal, njegovo zanimanje za vas se konča na površju vaše kože in nikdar ne bo poskušal prodreti v globino vašega bitja ( razen seveda med nogami ) in vas tudi resnično razumeti. Njegov cilj ni to, da bi vam bilo lepo z njim, njegov edini cilj je, da je njemu lepo z vami in da se ve zavedate kako lepo vam je prav zaradi njega.
Užaljen bo, če ga boste zapustili zaradi nekoga drugega, saj se nihče drugi ne more meriti z njim in ne bo zmogel razumeti kako ste lahko tako neumne, da ste ga zapustile zaradi nekoga, ki je toliko slabši in grši od njega, ki je en sam superlativ in prav zlahka lahko nato od njega pričakujete mnoštvo polen pod noge in kaj kmalu zna tudi razširiti glas o vaši neuglajenosti in o vseh napakah, ki jih imate.
V postelji je sicer pozoren ljubimec, a tudi pri tem vam ne bo pozabil povedati kako lepo vam je prav zaradi njega in kakšno srečo imate, da ste naletele na tako izbranega ljubimca.

Ko vam pride nasproti takšen salonar mu nikar ne stecite v objem, pustite mu, da se najprej zelo potrudi okoli vas ( a ne predolgo - velike vztrajnosti namreč nima ), nato pa si ga privoščite kot zaželjeno spremembo, peljite ga ne ples, povabite ga v gledališče, privoščite si z njim vročo noč, nato pa se ga brž iznebite še preden vam lahko pokaže vse svoje kvalitete. Dlje kot boste z njim, hujše bo njegovo maščevanje, ko boste s svojim odhodom ranile njegovo samovšečnost in prizadele njegov ponos.

Pohodni čevelj

Pohodni čevelj je trpežna obutev za vsak dan, zvesto vam bo služil na vsakem koraku in nikoli ne bo prezahteven, le malo nege in ob vas bo vzdržal dolgo časa. Težaven teren? Nič lažjega, v vaših pohodnih čevljih se boste tudi na največjih strminah in na najbolj podrapanih brezpotjih počutile varno in domače. Sčasoma se bo sicer strgal, a ga je zlahka moč zakrpati in spet vam bo služil kot takrat, ko je bil nov. V sebi skriva tudi zvrhano mero ljubosumja, ki se mu je vedno pametno ogniti in ga ne vzpodbujati - le kako bi lahko pomislile na koga drugega, potem, ko vas je prav on pospremil skozi vsa težavna brezpotja in vam je prav on pomagal premostiti vse ovire, ki vam jih je življenje prineslo na pot? vedno vam bo stal ob strani in srčno rad vam bo pomagal, vendar pa bo velikokrat ostal le pri besedah, žal je pohodni čevelj premalo odločen, da bi posegel tudi po odločnejših dejanjih. Rad vas bo poslušal, a velikokrat ne bo našel prave besede, ki bi vam jo rekel v uteho, saj pravzaprav ne ve kaj potrebujete, je moško neroden in včasih preveč neodločen.
Pohodni čevelj je povprečen ljubimec, v postelji nikar ne pričakujte velike iniciative ali kakšnih novosti, njegov recept je preprost: držimo se preizkušenega.

Pohodni čevelj je en izmed dveh zvrsti obutve, ki predstavljajo največji približek idealnega partnerja ( z ozirom na to, da idealnega partnerja ni ), ne bo se priztoževal, je vztrajen in trpežen in ne bo vam ušel zaradi prve minike, ki bi prišla mimo, le v skupnem življenju z njim, nikar ne pričakujte velikih doživetij.

Copat

Že sama beseda pove dovolj. Copat je obutev za doma, je molčeč tako kot je hoja v copatih neslišna in največkrat je neopazen, tako kot včasih zaman iščemo copat, ki se nam je skril nekam pod posteljo ali pod kavč. Copat potrebuje neprestano vzpodbudo, vodenje in nekoga, ki namesto njega prevzame vso iniciativo. Copat je tisti moški za katerega vemo, da doma njegova žena nosi hlače. V službi je uspešen in zagnan in večkrat napreduje - seveda, tam pokaže vso svojo moškost, ki doma ne pride do izraza zaradi njegove podrejene narave. Nikar ne pričakujte, da bo copat namesto vas opravil to ali ono, včasih mu je treba tudi kakšno stvar večkrat povedati in mu naročiti in naposled se vam to ne bo ljubilo več in boste raje odšle in vse opravile same - copat je preprosto copat in je temu primerno ležeren. Doma vam bo dobro služil in naredil bo vse kar mu boste naročile, tu in tam se bo tudi sam česa spomnil - za dom zna dobro poskrbeti, a to pa je tudi vse. Na zabavah bo lesen saj je preveč molčeč, na plesu se sicer potrudi, avseeno boste sčasoma opazile, da mu manjka nekaj tiste življenjske iskrivosti, ki popestri življenje z njim. Gledališče je zanj idealno razvedrilo: naužil se bo kančka kulture, obenem pa bo lahko sedel lepo na miru in ni mu treba prav nič govoriti - upate lahko samo, da vam sredi baletne predstave ne bo tudi zaspal. Tudi copat skriva v sebi zelo veliko mero ljubosumja - pravzaprav je tega ljubosumja zelo veliko saj se zaveda svojih pomankljivosti in ve, da ob njem prav zaradi njegovih lastnosti velikokrat zamujate življenje, toda, ker je copat vendarle samo copat, tega svojega ljubosumja nikdar ne bo pokazal vse dotlej, da mu naposled prekipi in takrat bo tudi izgovoril nekaj besed več kot pa običajno, a kaj kmalu se bo umiril in skril svojo jezo - saj je vendarle copat in lahko v njem hodimo po hiši kakor hočemo. Copat vas bo rad obdaril - velikokrat že samo zato, da bi bil pohvaljen in da ne pozabite, da obstaja ob vas tudi on.
Copat je kot ljubimec praktičen, neodločen in ne mara ničesar novega, tudi njegova preizkušena metoda je: znano in kar je preiskušeno zaneslijvo.

Ko izbirate partnerja, če želite imeti vodilno vlogo v družini, če iščete partnerja, ki vas ne bo prevaral že zato, ker si tega ne upa, ki vam ne bo nikoli ugovarjal in vas bo zvesto spremljal skozi življenje, potem je prav copat idealen partner za vas, ko se vam strga, ga boste zlahka spet nazaj zakrpale - za doma bo vsekakor še naprej dober in bo tudi zakrpan služil svojemu namenu

Pravijo, da baje pride posladek za na koncu...

Ortopedski čevelj

Ortopedski čevelj vam nikoli ne bo padel takoj v oči, prav zlahka ga boste spregledale med vsemi ostalimi zvrstmi obutve. Na prvi pogled ni preveč ličen, deluje nekoliko robato, včasih celo površno, toda, ko si ga enkrat nataknete na nogo, ga enostavno ne boste želele več sneti. Ortopedski čevelj se bo potrudil spoznati vas in se prilagoditi obliki vaše noge in na vaše začudenje se bo nepričakovano tudi vaša hoja ob njem spremenila na bolje. Ortopedski čevelj se vam bo prilagodil in želeli boste, da bi se tudi sami prilagodili njemu saj bo le tako dolgo časa trajal in prav otropedski čevelj je tista obutev, ki si je nikakor ne želimo zapraviti. Ortopedski čevelj je glasen in veliko govori, ob njem vam nikoli ne bo dolgčas - nasprostno: včasih boste zelo težko prišle do besede ob njem, a tedaj, ko boste govorile, vas bo poslušal zbrano in napeto in sledil bo vsaki vaši besedi, čeprav vas bo včasih tudi prekinil in vam bo segel v besedo. Ortopedski čevelj se sam ne zaveda svoje vrednosti, a je kljub temu zelo ponosen, a tudi lasten ponos je pripravljen poteptati zaradi vas dokler vas ima rad in dokler ve, da ga imate rada. Najhujše napaka, ki jo lahko naredite je, da porušite njegovo zaupanje, ki ga ima do vas. Ko si boste privoščile ortopedski čevelj si ga preprosto ne boste želele več sneti, nosile ga boste v službo, tudi na ples, čeprav se tam ne znajde najbolje, v gledališču vas ne bo tiščal v noge, tudi na gala sprejemih vam ne bo delal sramote, saj ga z malo kreme, ki mu da sijaj ali z manjšim modnim dodatkom zlahka preobrazimo v elegantno modno obutev. Ortopedski čevelj je nastal zato, da vam ugodi in bo to tudi počel vse dokler boste znale pokazati, da se znate tudi ve ozirati nanj in na njegove potrebe. Največja napaka, ki jo lahko naredimo je, da požgemo njegovo ljubosumje, ko se začnemo preveč odkrito ozirati za drugimi čevlji, se spogledovati z njimi, njega pa zanemarjati ali pa da ga imamo za nekaj samoumevnega. Nikar ne pozabite: ortopedski čevelj je res narejen zato, da se vam prilagodi, a tudi vi se morate prilagoditi njemu - on za razliko od vseh drugih vrst obutve, potrebuje obojestranskost, saj je narejen zato, da vam pomaga spremeniti vaš korak v lepši in udobnejši korak, da pomaga odpraviti nekatere vaše napake in ne samo zato, da jih prikrije kot to počnejo nekatere druige vrste obutve. Takrat se bo začel vaš ortopedski čevelj trgati, težava pa je v tem, da ga zaradi njegove zapletene strukture ni več možno zašiti. Toda ortopedski čevelj je trmast in vztrajen in služil vam bo zvesto do tistega trenutka, ko bo naposled obupal in razpadel - takrat ste ga dokončno izgubili in šele tedaj, ko bo odšel se boste zavedele kaj vam je pomenil in ne boste mogle verjeti, da ste ga imele za nekaj samoumevnega. Ortopedski čevelj vas bo rad presenečal z darilci in s pozornostmi, v zameno ne bo pričakoval ničesar in njegova edina nagrada zanj je vaša sreča. Ste kdaj imele občutek, da nekdo ve kaj mislite, da vam bere želje iz oči? Ste kdaj imele občutek, da ste ob nekom varne, razumljene, sprejete, da nekomu lahko zaupate in da vam nekdo zaupa, da nekdo potrebuje zelo malo, da je srečen z vami in predvsem, da ste globoko ljubljene? Čestitam - imele ste možnost natakniti si ortopedski čevelj.
V družbi je ortopedski čevelj kljub svojemu ne preveč uglednemu videzu vendarle opazen saj se je težko kosati z njim v tistih lastnostih kjer on prevladuje in če se boste poglobile vanj in se ne zaustavile samo na površju si ga boste kmalu želele zase.
Ortopedski čevelj je kot ljubimec na videz negotov, a vendarle zelo dobro ve kaj počne: išče tisto kar vam bo prineslo največ užitka saj prav v vašem užitku najde največje zadovoljstvo zase, ko mu poveste, da vas je pravkar osrečil bo zaplaval v oblak blažene sreče, če pa mu poveste, da vam je že bilo s kom drugim veliko lepše pa bo to pokončalo njegovo samozavest in bo krivdo za svoj neuspeh iskal pri sebi in velikokrat se potem lahko kar poslovite od posteljnih doživetij z njim - naredile ste enako kot pa, če bi ga dale kastrirati.

Ortopedski čevelj je nezahteven, lahko ga je vzdrževati, je trpežen, narejen je, da dolgo traja in da vam polepša življenje, če naletite nanj: pograbite priložnost le nikar ne pozabite ga negovati in ne imejte ga za samoumevnega in dolgo vas bo osrečeval s svojo prisotnostjo. Zanj boste boginja, ki je ne bo odrekel nobene želje.
_________________
Hvala za p(r)ozornost... Elvis has left the building

http://r.yuwie.com/boyfoto

Dragonfly · Objavljeno: 14 Feb 2008 13:00

Soba...

Sedim v naslanjaču... naenkrat se zavem hladu okoli sebe... Pogledam v kamin... Plamena ni več, ugasnil je in nekdaj toplo kurišče prekriva le mrzel, že davno ohlajen pepel. Ozrem se, tla so na debelo prekrita s prahom, barva se lušči s sten in skozi motno umazana stekla se s težavo prebija sončna svetloba v polmrak majhne hišice...

Stoj! Majhne hišice? Kam je vse izginilo? Nekdaj je to bila palača... Palača, ki se je ne bi sramoval ne kralj in ne cesar... Palača, ki si je niti Brunejski princ ne bi mogel sezidati... Palača, ki si je gospod Bill Gates ne bi mogel privoščiti niti v snu... Palača, ki sem bil ponosen nanjo saj sem vedel, da ga ni ne smrtnika in ne boga, ki bi imel enako.

Kam so izginile prostorne sobane? Kje je z biserovino obloženo stopnišče? In vsi tisti pozlačeni svečniki, ki so po prostoru metali svojo žametno svetlobo, ki se je rojevala v ognju dišečih sveč? Kje je vse to? Kam je izginilo? Prisežem... samo za ubogih pet mnut sem sedel na ta fotelj... Samo toliko, da sem za hip zaprl oči in se srečno nasmehnil toplini tistega kar je moje srce imenovalo: DOM...

Zavem se tišine... Nikjer glasu... Nikjer smeha... Nikjer šuma korakov... Zavem se, da sem sam... S tipajočim pogledom iščem v prahu sledi korakov... Ni jih, ni drugih sledi razen mojih... Sam sem, v drobni hišici, ki je moji samoti prevelika, a je bila nekoč palača za dva in bila je pretesna za ljubezen dvojice, da je skozi okna in vrata silila na prosto, da je želela biti videna, slišana, opeta, izkričana...

Z očmi preletim stene s katerih so se v velikih krpah luščile plesnive in posivele zaplate nekdaj snežnobelo-bleščeče barve. Pogled mi obstoji kot uročen na groteskno spačeni podobi v popokanem zrcalu... saj ne more biti res... To nisem jaz... To ne morem biti jaz... To ne smem biti jaz... In zavem se: To sem jaz... Postaran, razbrazdan, meni tuj obraz in vendar: to sem jaz... Vsako razočaranje je pustilo sled, vsaka bolečina je pustila zarezo, vsak udarec je obraz postaral... In to sem jaz... Postaran, utrujen, izčrpan, prazen - jaz... Pogledam se v motnem steklu v okenskih okvirjih... Začudenje... Obraz je bil tak kot sem ga vajen... Znova pogled v ogledalo... Spet enaka slika kot je bila v njem že poprej... Kaj se dogaja... Pogled bega med oknom in ogledalom... Kakšna ukana je to? kakšen je ta moj privid? Zakaj me tako varajo oči? Kako je to sploh mogoče? Potem spoznam... Okno je obsijano s toplino sonca, ki sije zunaj pred hišo, ogledalo pa je mojemu obrazu dodalo odsev moje notranjosti... Vsaka rana v duši, vsaka raztrganina na srcu... Vse je vidno v ogledalu... Gledam sebe in v ogledalu vidim vase... Zatresem se, ko v tej razvalini prepoznam sebe... Kje je tisti sijoč obraz, ki je žarel od topline moje duše in je sijal v plamenu mojega srca - takrat, ko sva se spoznala? Kam je vse odšlo? Potem vidim na dnu ogledala napis s šminko, ki ga je tam pustila trda in odločna roka: Šla sem, potrebujem druge, nisi privlačen, nisi zanimiv, več mi je do drugih... Znova se pogledam v ogledalu in najdem tam novo gubo mna svojem obrazu, novo brazgotino na licu in videti sem še bolj postaran...

Kljub svoji moči se mi noge zašibijo pod težo bremena. Sedem nazaj v naslanjač, odločen počakati, sedim, čakam. Vstanem, poskušam pomesti tla, a ne gre, prah je trdno prilepljen nanje, poskušam omesti pajčevino, ne gre, kakor bi bila spletena iz jeklenih vrvi, vzamem krpo in poskušam očistiti okna, ne gre, plast zamegljenih saj je zažrta globoko v steklo... Poskušam počistiti skromno kočo, ki je bila nekoč palača, da ji vrnem vsaj delček svojega sija. Ne gre, ne da se, nemogoče je, ne morem sam... Sprašujem zakaj... Ne pomagajo vprašanja... Ne slišiš me in se še bolj oddaljuješ in še bolj se oddaljujem in plast nesnage, ki prekriva nekoč lep dom je vse debelejša, vse gostejša in vse trdneje se prileplja na tla, stene, okna... Vse je zaman... Znova sedem in čakam... Mini je dan in še drugi in tretji... Zvrstili so se tedni... Meseci... Leta...

Naposled si prišla... res si se vrnila... Ponosna kot bi se nič ne zgodilo in nisi želela videti razdejanja v kajžici, ki ni bila več niti hiša, a je bila nekoč dom in kjer se je nekoč toplo kadilo iz kamina in skoz dimnik, a sedaj je v njej vel hlad in skozi razmajana okna je vel prepih... Prijela si metlo... Poskusila si počistiti tisti drobec nesnage, ki si jo vendarle opazila, a videla si je premalo, nisi dojela debeline prahu, ki se je medtem nabral, lotila si se je s premalo želje in lotila si se je mnogo prepozno, tedaj, ko ni bilo več pomoči. Le kratek čas je trajala tvoja vnema, tvoja želja in prizadevnost sta bili kratkega veka in znova si se potopila v svoj nemar in neobzir... Znova želela pokazati le svojo moč in nato spet odšla...

In spet si se vrnila in spet pričakovala, da bom jaz tisti, ki vzame metlo v roke in da bom spet jaz tisti, ki bo počistil ta nekoč najin dom... Nisem zmogel več... Stopil sem na prosto, tja kjer je toplo in svetlo in zapustil sem v temačen mrak ujeto sobico za seboj, stopil sem soncu naproti.... Stal sem pred vhodom, opazoval sem vegasto, nekdaj sijoče pročelje, ki ga je že preraščal bršljan in so po njem kraljevale razpoke, da je bilo videti kot obraz postaranega demona. Vsako razočaranje - nova razpoka, vsaka bolečina - nova vitica bršljana, vsak udarec - bolj nagnjeno pročelje in delček ometa je odpadel z nekdaj sijočega pročelja...

Dolgo sem takole stal in opazoval razpadajočo podrtijo, ki je bila nekdaj dvor in palača in nebeški hram, ki mu ni bilo para ne na zemlji in ne v svetu sanj... Potem sem spoznal: nič več me ne veže na ta kraj, ničesar več ni kar bi me še priklepalo v to opustelo, brezbožno, hladno sobo kjer ogenj v kaminu že davno ne gori več... Obrnil sem se in odšel, počasi in brez naglice. Odšel kot nekdo, ki je svesten moči svoje svobode in ne kot nekdo, ki bi kot tat, ki so ga zasačili pri delu, bežal skozi noč...

Zaslišal sem tvoj klic... Prepoznal sem zven glasu, ki nemočno kriči na pomoč ujet v tej prašni navlaki... Ne ustavim se, ne obrnem se, korak me vodi dalje, soncu, svetlobi in toploti naproti... Predolgo je le moja toplina grela tvoj hlad, predolgo sem čakal, da se tudi tvoje roke oprimejo metle... Predolgo sem čakal in plamen, ki je v meni gorel zate je medtem ugasnil, umrl je v topem mrazu brezčutne samote v kateri si me takrat pustila čakati, dolgo in mnogo predolgo čakati... Zdaj sem prost, osvobojen tvojih okovov, rešen najine preteklosti, rešen nevidnih vezi, ki so me nekoč priklepale nate... Prost sem, ničesar več ni in lahko grem z dvignjeno glavo soncu naproti... Moja vprašanja ostanejo tebi, a ne potrebujem več odgovorov nanje... Imam odgovor, ki sem ga čakal zaman: Ni ti bilo mar, videla si le sebe, jemala si in dala premalo, ljubila si pomisel, da te ima nekdo rad... Prepuščam ti metlo in krpo in omelo... lahko počistiš, če želiš - ne, ne zame in ne za naju - le še zase... Ali pa preprosto odideš tudi ti saj tam ni ničesar več... Je le še pozabljena in razmajana razvalina nečesa kar je nekoč bilo dom... Le čemu bi tam samovala? Jaz sem že davno odšel in ni mi žal svojega odhoda... Tako kot mi ni žal, da sem takrat tako dolgo čakal, čeprav zaman - jaz sem imel vsaj družbo ob sebi: svojo ljubezen do tebe... Tebi je družba lahko le prazna, zaprašena in temačna soba - ostanek tistega kar je bilo nekoč dom...
_________________
Hvala za p(r)ozornost... Elvis has left the building

http://r.yuwie.com/boyfoto

inabella · Objavljeno: 14 Feb 2008 14:53

Nikoli ne moremo ljubiti za dva, delati za dva in živeti ter poganjati lokomotivo, da bodo vagoni sledili....na čase gre, če dobimo vsaj drobtinico nazaj...potem trenutna volja nabere moči...na dolgi rok tega ni.

Vse tole sem prebrala z odprtimi usti....(skor sem pozabla pogoltnit slino) Laughing

ODLIČNO !!!!

Every little thing has a purpose....DO NOT FORGET
_________________
množica jo je objela...samota je telo zajela...kot metulj v nebo je odletela...sama

Dragonfly · Objavljeno: 14 Feb 2008 19:00

Hvala inabella... in še kako prekleto res je: nihče ne more pričakovati, da tedaj, ko nekoga ničkolikokrat zapustimo, ko mu ničkolikokrat pokažemo svojo brezbrižnost do njegovih čustev... da nas bo vedno sprejel nazaj razširjenih rok, da bo kot ubogljiv cucek pritekel v naše naročje samo zato, ker smo ga nekoč pred časom pobožali, potem pa pozabili nanj in mu celo odmerili nekaj krepkih udarcev in nihče ne more pričakovati, da bo večno trajala ljubezen nekoga, ki mu je sami nismo znali vrniti in ne podariti mu jo, takrat, ko jo je najbolj potreboval... Cvet, ki ga ne zalivamo, ki ga ne gnojimo, ki ga ne negujemo, ne cveti - uvene in zaman čakamo, da nas še kdaj osreči s svojim vonjem po pomladi...
_________________
Hvala za p(r)ozornost... Elvis has left the building

http://r.yuwie.com/boyfoto

mah · Objavljeno: 18 Feb 2008 14:18

zelo dobro napisano.
poklon četverokrili, poklon.

p.s.
takšnemu životarjenju v Ljubezni, ki gre samo v eno smer, rečem fikusiranje.
_________________
"nihče ne bo vedel, kako ga je strah, ne kaj je zapisal s stopinjami v prah"

Dragonfly · Objavljeno: 18 Feb 2008 20:36

Temu rečem jaz vegetiranje... Čakaš kot Kristus na odrešenika... in naposled spoznaš, da so odgovori prišli prepozno... Nekdo ti takrat ponudi roko, sprejmeš jo, oprostiš... A vendarle: Mnogo prepozno - v tem času se je že vsega preveč nabralo in naj je bil poprej ogenj še tako močan - dovolj debela plast pepela ga zaduši in pokonča... Takrat ostane še samo pomisel: Dopolnjeno je... In preostane še samo zaključek zgodbe: Obrneš se in greš... Brez žalosti ( ker ni za čim žalovati ), brez besed ( ker ni več ničesar za povedati ) brez sledu obžalovanja ( ker ni česa obžalovati )... Ničesar več ni kar bi še lahko izgubili v tistem trenutku, kajti: Vse je že odšlo - minilo - prešlo - Gone with the wind...
_________________
Hvala za p(r)ozornost... Elvis has left the building

http://r.yuwie.com/boyfoto

Dragonfly · Objavljeno: 19 Feb 2008 01:28

Sprehod...

Hodim...
Hodim tako kot večina ljudi: slep in gluh za okolico, ki nas obdaja. Zamišljen sledim svojim korakom, ki v gneči vsakdana votlo odmeva skozi praznino moderne, novodobne družbe...

Korak se mi ne ustavi in sploh ne opazim, da so ulice, ki so prepolne razsvetljenega vrveža, v resnici prazne, puste, osamljene in temačne. Gneča ljudi in vendar nikjer ni nikogar, nikogar ni tu in vsak je nekje druge, ta je z mislimi že v naslednji trgovini, oni je doma pri neplačanih položnicah, tretji je z mislimi pred šefom in išče izgovor zakaj ga sedaj v tem trenutku ni v službi, ta spet razmišlja o svoji ljubici in o tem kaj bo, če žena izve zanjo, vsak pa je nekje globoko v sebi, priseben le zase, opazen le sam sebi, zaprt vase in nedosegljiv in nedojemljiv za druge, za ves svet okoli sebe...

Opazim, da me je pot zanesla v ulico v katero moja noga dosedaj še nikoli ni stopila... Prvič hodim po ulici, ki je dosedaj še nisem poznal... Ulica, meni tuja in neznana, ulica, ki do tega trenutka še nikdar ni obstajala... Ne zame... Morda sploh še za nikogar... Obotavljam se in rad bi se obrnil nazaj a radovednost me vleče dalje... Hodim... Počasi... Previdno... Radovedno... Korakoma...

Stene na levi, stene na desni, grobo tlakovana z velikimi od korakov časa zlizanimi kamnitimi ploščami... Nikjer svetilke... Mrak... Nikjer okna v stenah... Nikjer žarka svetlobe, ki bi vsaj malo razbil ta neznosen, ovijajoč, do kosti prodirajoč mrak, ki je postajal vse gostejši...

Pogledam nazaj... Mrak... Meglen, neprediren, neotipljiv mrak, ki mu ni bilo videti ne konca ne kraja... Poti nazaj ni... Samo naprej...

Tišina... Moreča, ubijajoča, kričeča tišina... Tišina glasnejša kot hrup avtomobilov pomešan z glasnim govorjenjem ljudi, glasbo iz uličnih lokalov in hrupom mestnega avtobusnega prometa... Svareča tišina, pritiska na ušesa z grozljivo močjo... Še odmeva mojih lastnih korakov ni moč slišati v tej neznosni tišini...

Naenkrat se mi korak ustavi... Kot okamenel... Zgrožen... Ujet korak kakor ulit v kamnita tla... Groza... Obup... Krik skozi tišino... Renčanje...

Trop podivjanih psov, krvavo peneči gobci iz katerih kaplja lakomna slina besneče morilske strasti... Grizejo... Trgajo kose mesa z na tleh ležečega in komaj še živečega telesa, ki se s poslednjimi močmi oklepa življenja in nse upira usodi, ki jo vsak hip spremeni v mrtvo truplo brez življenja... Čekani, ki prodirajo globoko v meso... Lomijo in drobijo kosti... Jeziki, ki pohlepno ližejo kri umirajoče žrtve s kamnitih tal... Gobci, ki trgajo meso... Kot mrčes gomazijo v nepreglednem številu en preko drugega, mrcvarijo se med seboj za kos ležečega telesa... Bliskajoče oči kot bi se v svoji zlobi naslajale nad bolečino žrtve, ko ji odtrgajo še del telesa... Sla po krvi jih še bolj podžiga... Prerivajo se, se odrivajo, telo zadene ob telo, ko dva poskušata odtrgati isti kos z nemočne žrtve... Trop se premika, telesa podivjanih psov se premešajo, preskakujejo... Kot bi ocean butal in valoval sem ter tja...

Presunjen... Zgrožen... Zakričim... Pobegnil bi, a ne morem... Noge me ne ubogajo... Premaknil bi se, a ne morem... Telo ne uboga... Še bi kričal, kričal od groze, obupa... A glas v grlu onemi od strašnega prizora...

Psi za trenutek obmirujejo... Zdaj vem... Naslednji bom... A ni mi več mar... Prepustim se neizbežni usodi... Kajti... Prepoznal sem nekatere izmed teh morilskih, krvavo podplutih pogledov... Tiste oči - mar ni to tisti terorist in samomorilec, ki je bil še včeraj v poročilih, potem, ko se je razstrelil sredi ulice... In tisti - mar ni to tisti general, ki drži prst na sprožilcu bombe in ob tem komentira kako je treba zatreti vse sovražnike - drugače misleče... In tisti tam - mar nisem videl tega pogleda le nekaj tednov poprej, ko je z lece zbranim faranom z visoko dvignjenim prstom v svarilo, dopovedoval, da je samo en pravi Bog in vse druge vere so laž... In tisti... Ja prav tisti - srečal sem ga na banki... Na drugi strani okenca in si je zadovoljno mel dlani, ko je starejša ženica podpisala pogodbo o kreditu... Z ubijalskimi obrestmi, ker je potrebovala kurjavo za čez zimo... Da ne zmrzne in da morda dočaka pomlad...

Vem... Samo za tren sem s svojim krikom ustavil pse... Takoj, ko pokončajo umirajoče truplo, ki se v bolečini poslednjih vzdihljajev zvija pod njigovimi nogami in med trgajočimi gobci, bom na vrst jaz... A ne bojim se.... Ujel sem tudi njen pogled... Pogled ženske, ki ni prosil milosti... Pogled, ki ni kričal na pomoč... Pogled, ki ni želel usmiljenja... Bil je očitajoč pogled, pogled, ki je nemo spraševal: ZAKAJ? Zakaj ste to dopustili... In prepoznal sem ta pogled... Prepoznal sem te oči... Poznam jo... Poznam njeno ime: Naša Prihodnjost... in umirala je... trgale so jo zveri... Zveri, ki so v nas... Vsi ti podivjani psi smo bili mi... Vsi ti krvoločni psi so bili naša temna stran... In tam, v tej ozki ulici, ki je nihče ne vidi smo ubijali sebe in svoj jutrišnji dan... In trudili smo se uničiti prihodnjost... ki je umirala pred našimi očmi, a tega nismo želeli videti...

Ne... ne bom spremenil naše usode... Ne zmorem tega... Ne... ne bom ustavil psov... Ne znam tega... Le danes, ko te srečam, te bom pozdravil... Morda te objamem, ne vem tega, a segel ti bom v roko in se ti nasmehnem... Morda ti bom povedal, da sem te pogrešal... In da te imam rad... Ne... Ne bom spremenil naše usode... Ne... Ne bom ustavil psov... A morda... Morda samo za droben trenutek odložim trenutek, ko v svojo nemočno in umirajočo žrtev spet zasadijo svoje neusmiljene čekane...
_________________
Hvala za p(r)ozornost... Elvis has left the building

http://r.yuwie.com/boyfoto

Kobilica · Objavljeno: 19 Feb 2008 10:59

....meč so zamenjale obresti,
sužnje so zamenjali potrošniki
namesto gladiatorjev imamo poročila

človeštvo, v čem je danes bolj humano ?

v ničemer...
_________________
Kobilica do groba- a do groba je še daleč
http://califerae.blog.siol.net/

Dragonfly · Objavljeno: 19 Feb 2008 12:20

Kobilica - dodal si piko na i - hvala.
_________________
Hvala za p(r)ozornost... Elvis has left the building

http://r.yuwie.com/boyfoto

Dragonfly · Objavljeno: 28 Feb 2008 23:09

Jaz...

Pozdrav tebi, ki me poslušaš.
Danes ti želim povedati nekaj pomembnega. Nekaj zelo pomembnega zame - morda tudi zate in čeprav morda bo zate popolnoma nepomembno, ti vseeno želim to povedati.
Smem? Hvala...

Torej:
Jaz sem jaz!
Zakaj me tako začudeno opazuješ - s tistim: Saj to že vem - pogledom v očeh? Mislim, da me ne razumeš...

Poskusil bom drugače:
Jaz sem samo jaz!
Še vedno me gledaš tako začudeno... Še vedno tisti: Tebi se je skisalo - izraz v tvojih očeh...

OK - še drugače:
Samo jaz sem jaz!
Ne - vidim, ne razumeš me - poglej - poskusiva takole:

Samo jaz sem samo jaz!
Še vedno nič... Dovoli, da ti poskusim pojasniti na dolgo...

Ne ne ne neeeee - napaka: Nikar v tem: samo jaz ne išči lažne skromnosti, a prosim, tudi tega ne naredi, da bi iskal v tej besedici samopoveličevanje... Ni ne prvega in ne drugega - le golo dejstvo je...

Jaz sem jaz - ti nikoli ne boš jaz, tako kot jaz nikoli ne bom ti! Lahko sem samo jaz - tudi on ne bom nikdar in on nikoli ne bo jaz.

Lahko sem ti zelo podoben in vendar sem popolnoma drugačen kakor ti. Pa veš zakaj? ker sem to jaz in ker jaz nisem ti. Lahko me posnemaš, oponašaš, tudi on lahko to počne, a še vedno bom samo jaz jaz in ti boš ti in on bo on...

Lahko sva celo midva a v tem midva sem še vedno jaz jaz in si ti ti in spet sem samo jaz jaz in jaz sem samo jaz. Lahko se nam pridruži še on in še tisti in nato pridejo k nam še mnogi in potem bomo mi in vendar: med vsemi nami bom še vedno samo jaz jaz!

Seveda vem: tudi ti lahko zase rečeš: jaz, a še vedno si to ti in ne jaz in tudi takrat, ko si jaz ti sem jaz še vedno jaz in nisem ti in ti nisi jaz.

Jaz sem samo jaz! Sem popolnoma enak tebi, sem obenem popolnoma drugačen od tebe, sem nekaj čisto drugega kot si ti, lahko sva si podobna, a obenem še vedno različna... Ne - nisem boljši in ne slabši od tebe, sem samo drugačen in prav v tej drugačnosti se skriva moja veličina - ker nihče drugi ni jaz.

Pravzaprav sem na nekako samosvoj in na težko sprejemljiv način, celo nenadomestljiv. Ne verjameš? Lahko te objamem, lahko te poljubim, lahko te pogledam, lahko se ti nasmehnem, lahko te razveselim, lahko te osrečim, lahko te užalim, lahko te razžalostim, lahko te razjezim in celo razbesnim, lahko te pustim celo popolnoma indiferentnega in prav možno je, da karkoli od tega ti naredim, ti to ne bo pomenilo nič... In seveda, res je: vsak, ki ga srečaš, vsak, ki ge mimo tebe, vsak, ki se ti približa, vsak, ki se mu približaš, vsak, ki te spusti v svojo bližino in sak, ki ga spustiš v svojo bližino, ti lahko naredi vse to - lahko se te dotaknem in lahko se te dotakne vsak, ki pride v tvojo bližino - res je... A vendarle... Tako kot se ti jaz nasmehnem, tako kot se te jaz dotaknem, tako kot te jaz poljubim, tako kot te jaz razjezim... Nihče, nikoli več, nikdar, te ne bo na tak način... Vsak naredi to drugače... Vsak izmed nas je samo jaz... Vsak ima svoj pogled, dotik, objem, glas, način... Vsak je drugačen...

Vidim - sedaj me razumeš... Ta: samo jaz - v tem ni veličine, ni majhnosti, ni moči, ni skromnosti... Je samo različnost, neponovljivost, nenadomestljivost, unikatnost... In zato sem jaz samo jaz in samo jaz sem jaz...

Pojdi... poišči sebe, tako kot sem jaz našel sebe... Pojdi in najdi svoj samo jaz, tako kot sem jaz našel svoj samo jaz... Pojdi in povej nekomu, komurkoli ali pa kar vsakemu, ki te bo želel poslušati, o tvojem samo jaz... in naj ga najde tudi on - zase...

A preden odideš dalje svojo pot, vedi: komurkoli poveš to... Vem, ne bo enako - poveš po svoje, s svojimi besedami, na svoj način... Kajti: ti si ti in samo jaz sem jaz....
_________________
Hvala za p(r)ozornost... Elvis has left the building

http://r.yuwie.com/boyfoto

mah · Objavljeno: 29 Feb 2008 08:02

si nazaj! dobro, dobro.. poln novih moči in znova rišeš obzorja. huh..

jaz
/Janez Menart/

pred ogledalom nem stojim
in v tujca pred seboj strmim.

kot da zrem prvič ta obraz,
vprašujem ga: si ti res jaz?

Zamišljeno me zro oči
in vprašajo: sem jaz res ti?

in trezno pravi mu moj jaz:
jaz nisem ti, ti nisi jaz.

jaz sem le jaz, ki se mu zdi;
in ti si jaz le za ljudi;

a pravi jaz je dan za dnem
uganka meni in ljudem.
_________________
"nihče ne bo vedel, kako ga je strah, ne kaj je zapisal s stopinjami v prah"

Dragonfly · Objavljeno: 29 Feb 2008 14:21

Mah - saj ne vem kaj naj rečem? Hvala lepa - komentar za sedi 5 - pa čeprav so besede izposojene od Menarta - zadela si žebljico na glavico...
_________________
Hvala za p(r)ozornost... Elvis has left the building

http://r.yuwie.com/boyfoto

Dragonfly · Objavljeno: 01 Mar 2008 15:26

Doma

Končno sem spet doma. Sem tukaj, na tem kraju kamor sodim. Tam kjer je ravno dovolj prostora samo zame in kamor ne more nihče drugi. Na kraju kjer me nihče ne doseže. Visoko pod nebom, na strmi, koničasti, nedostopni skali. Okoli mene se vrtinčijo viharni vetrovi, grom za gromom se neusmiljeno zaletava v skalo na kateri stojim, da se vsakič strese vse do temeljev, blisk para in trga temno nebo na drobne koščke in nekje globoko pod menoj bučeče rohnijo razpenjeni valovi viharnih morij.

Ja, to je moj svet. Kraj kjer sem doma. Zibelka moje moči. Tu in od tu črpam svojo moč. Tukaj sem resnično tisto kar sem. Tu sem doma. Ni ga sopotnika ob meni, ni tistega, ki bi zmogel z menoj skozi ta svet. In vendarle nisem osamljen. moja družba so veter, blisk, grom in besneči valovi.

Tu, prav tu se upiram ledenim vetrovom. Tu, prav tu kljubujem blisku in gromu. Tu, prav tu izzivam valove in se jim posmehujem. Tu, prav tu stojim vzravnano, trmasto kljubovalno, stisnjenih ustnic, namrščenega čela in grozečega pogleda. Tu, prav tu, samo tu, prav na tej skali se zavedam svoje moči. Tu, prav tu, samo tu kjer najbolj treska in grmi, tu, prav tu, samo tu kjer so vetrovi najmočnejši, tu, prav tu, samo tu kjer valovi najbolj besnijo, tu, prav tu, samo tu sem neranljiv. Tu, prav tu, samo tu kjer me nihče ne vidi, kjer ni nikogar, kjer nihče ne ve zame sem lahko res jaz.

Ja, to je moj svet. Moj svet, ki ga nikoli ne zamenjam za vaše svetove. Moj svet, moj svet, ki je drugačen od vseh drugih svetov.

V tvojem svetu morda sapa nežnega vetrca ljubeče napenja jadra tvoje ladje in valovi jo nežno pozibavajo na njeni poti v objem varnega pristana. V mojem svetu orkanski vetrovi trgajo jadra, napenjajo jadrne vrvi, da jambori od napora škripaje pokajo pod pritiskom in valovi grozeče, kakor kladivo ob nakovalo, udarjajo v trup moje barke in jo premetavajo sem in tja kot orehovo lupinico in pristana ni nikjer, je le neskončno prostranstvo ocana.

V njegovem svetu je morda nebo jasno in sije sonce in so travniki zelene preproge prekrite s cvetovi. V mojem svetu vladata tema in mrak, nebo je prekrito s temačnimi nevihtnimi oblaki iz katerega sevajo strele in vrh moje skale je gladek, gol in ujet v led.

V njenem svetu se morda razlega glasba in petje ptic in včasih morda prijetna zavlada tišina. V mojem svetu ni tišine, ni pesmi, ni petja ptic. V mojem svetu je bučanje morja, hrumenje in rjutje vetra, bobnenje strel in sliši se odmev topota konjskih kopit v galopu v katerega so jih neusmiljeno pognali bojni bobni. In slišijo se kriki padlih, žvenket jekla, hreščanje polomljenih kopij in drhtenje tal pod uničujočim drdranjem bojnih vozov.

V vaših svetovih je morda tu in tam vrvež ljudi, teles, pogledov in glasov. V mojem svetu ni vrveža, je le neskončna, nenehna zmešnjava, nepregleden metež krvavečih, hropečih, borečih se sil, ki se z vso svojo močjo zaganjajo vame in ne odnehajo niti za trenutek in želijo, hočejo, trudijo se z vsemi silami, da bi me spravile na kolena, potolkle, dotolkle in me pokončale.

Ja! TO je moj svet. Moj svet, kraj, ki ga ti ne poznaš, kraj kjer sem doma, kraj kjer sem najmočnejši, kraj od koder črpam svojo moč in kjer sem neranljiv. To je ta moj dom, kraj kjer je desnica hitrejša od misli, kjer je desnica močnejša od usode, kajti desnica je tista, ki drži, suka in vihti bridko nabrušeno in neusmiljeno ostrino meča. To je moj dom, kraj kjer je levica šibka, mirujoča, nepotrebna, ker levica je prazna in je polna usmiljenja, a tukaj, v tem kraju nihče ne prosi zanj. Vsakdo, tako kot tudi jaz, sledi bobnom, gromu, potuje z vetrom in se lomi v valovih.

Tu sem jaz veter in veter je del mene, ko piha najmočneje, ko najbolj besni, takrat se najbolj vzravnam in mu kljubujem. Ko grom in blisk najbolj razkazujeta svojo moč, takrat se še trdneje vkopljem z nogami v tla in se jima posmehujem. Ko valovi najbolj divjajo se zlijem v eno z njimi in postanem njihov razpenjen greben in postanem mogočna plima. Ko divjajoče sile najbolj pritisnejo name, takrat, prav takrat sem najmočnejši in takrat, prav takrat se resnično zavedam neskončnosti svoje moči.

Ja, to je moj svet. Svet v katerem sem doma. Svet kjer sem miren in srečen v nemiru, kaosu, temi, tega mojega uničevalnega sveta. Ne moreš, nihče mi ne more slediti v ta svet kajti to je svet, ki je bil ustvarjen samo zame in v tem, mojem svetu, ti ne moreš preživeti, tako kot jaz ne morem prežiuveti v tvojem. Moj svet je zate pretemen, preveč osamljen, preveč surov. Tvoj svet je zame premiren, pretih in boja željna kri me prej ali slej odvleče nazaj v moj svet ali pa v tvojem svetu izgubim svojo moč in usahnem.

Ja, to je moj svet in minili so časi, ko sem se upiral njegovemu klicu, ki me je vabil v svojo krvavo samoto, minili so časi, ko sem iskal cvetje in se nastavljal sončnim žarkom, ki mi niso bili namenjeni. Prišel je nov čas, moj čas, čas mojega sveta. Prišel je čas teme, čas besnečih sil, čas meča, čas neskončnih bojev. Prišel je čas, da se vrnem domov, čas, da se vrnem v svoj svet, čas, ko levica utihne in spregovori desnica in zaigra svojo krvavo melodijo.

Ne mršči čela, lepo mi je tu in tu sem srečen - to je moj svet. Ne hodi za mano, to je moj svet in to je moja pot in v tem mojem svetu ni prostora zate in ne za nikogar - tu je prostor samo zame. In ne poskušaj mi slediti, moj korak je trden, hiter, neutruden - je korak nekoga, ki mu je namenjeno, da hodi sam.

Morda si sedaj misliš - pa kdorkoli že si: pridi k meni... A vedi, da ne pridem, ne bo me k tebi in ne čakaj me - tvoje čakanje bi bilo zaman. S teboj bi bil šibek in ranljiv, samo tu, samo sam, samo sredi meteža tega neskončnega boja sem močan, neranljiv in zmorem brez napora in brez težav kljubovati vsem - tudi tistim najmočnejšim silam.

Vem, nekoč, prišel bo dan, ko bom padel na kolena in bom omahnil s te svoje skale in zagrnili me bodo besneči valovi. In postal bom val. In postal bom grom. In postal bom veter. In takrat, prav takrat, prav v tistem trenutku - prav takrat bom najmočnejši in potem - nekoč - bom znova vstal in nadaljeval svoj neskončen boj s svojim edinim sovražnikom: s samim seboj.
_________________
Hvala za p(r)ozornost... Elvis has left the building

http://r.yuwie.com/boyfoto

mah · Objavljeno: 23 Mar 2008 09:22

moč.. milina
vihar.. sapica
grom.. šepet

vse to si, smo. vsak od nas pa še vedno nosi v srčnem žepku Up.
všeč mi je ritem zapisanega. zelozelo.
_________________
"nihče ne bo vedel, kako ga je strah, ne kaj je zapisal s stopinjami v prah"

SarahClark · Objavljeno: 26 Jan 2024 04:23

Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli

Domene | Spletno gostovanje | Reseller gostovanje | EMAIL gostovanje
SSL certifikati | Spletne aplikacije na klik | Brezplačna spletna stran (Website Builder) | WordPress gostovanje
Spletne strani, brezplačna izdelava in namestitev | Poceni letalske karte | Letalske karte | Poceni hoteli